Jasno je, da Ionescova dramatika temelji na besedilu. Jasno je, da nam opazovanje golega gibanja figur po odru pri uprizoritvah Ionescovih dram ne more zadostovati. Zato je v uvodu pisanja o uvodni predstavi festivala Ex Ponto tudi potrebna graja. Očitno je, da je bilo postopno zatemnjevanje avditorija del koncepta predstave. Vendar pa bi morali organizatorji preprosto to vzeti v zakup in najti neko rešitev za nadnapise oziroma za sproten prevod drame, ki so jo izvajali v francoskem jeziku. Vse do približno konca prve tretjine predstave, ko se s stopnjevanjem agonije umirajočega kralja dodobra zatemni tudi avditorij, so bili namreč nadnapisi skoraj neberljivi. In tisti v občinstvu, ki so predstavo preprosto zapustili, niso bili le izjeme.
Najracionalnejša, skoraj klasicistična Ionescova drama
Vendar pojdimo k sami predstavi. Kralj umira je tretja drama v Ionescovem ciklu o Berengerju in obenem Ionescova 'najracionalnejša' drama. V njej je v konsistentnem linearnem toku podal zgodbo o kralju oziroma o Berengerju, ki se soočen s trenutkom svojega 'izničenja' spremeni v depresivnega, sentimentalnega in prav po otročje pobebljenega slehernika. Čeprav je bila predstava najavljena kot igra o poskusu "obvladovanja normalnega ter hkrati nenavadnega in neznosnega procesa umiranja", se zdi, da so poudarki predstave režiserja in scenografa Silviuja Purcareta drugačni. Čeprav bi si morda lahko želeli, da ne bi bili (še enkrat) zaznamovani s figuro, ki spominja na Hitlerja.
Kralj vztraja, tudi ko se kraljestvo ruši
Stražnik, ki ga igra Vojko Zidar, v svojem dolgem plašču in z brčicami preprosto spet vzbudi asociacijo na vrhovni simbol nečlovečnosti v politiki 20. stoletja. Ne le zaradi njega, ampak tudi zaradi kraljevega zakrknjenega vztrajanja pri oblastnem položaju, gre za igro, ki razkriva pohlep kot eno najbolj zakrknjenih značilnosti človeškega značaja. Nekje izvemo, da je kralj star približno 400 let in da s položaja 'sestopa' že več desetletij. Vendar se mu noben trenutek ne zdi pravi za odločitev. Gre za razkrivanje strahu pred neznanim, ko človek raje vztraja v sicer neprijetni, a znani domačnosti, čeprav so okoli njega mnogoteri indici, ki od njega terjajo rez s sedanjostjo in vstop v popolnoma nov diskurz. Svet okoli kralja se ruši. S stropa na stražnika pada prah; njegovo kraljestvo, ki je nekoč imelo devet tisoč milijonov prebivalcev, danes premore le še nekaj tisoč podložnikov; med vojaki se širi nenavaden virus. In kralju je napovedana le še dobra ura življenja. A vztraja pri svojem. Do zadnjega, ko v smrt privoli le ob zapeljivem glasu, ki mu obljublja veliko bogastvo na onem svetu.
Vsaka oblast temelji na pristajanju na iluzijo moči oblasti
Plemeniti moment absurdnosti v predstavo sicer vnese prav že izpostavljeni stražar. Če so namreč kraljevi odzivi pravzaprav zelo 'naravni', pričakovani odzivi slehernika, soočenega s smrtjo, se v osebi stražnika razvije tisto, zaradi česar so to igro imenovali tudi Ionescova "tragična šala". Togi stražnik, ki trpi padanje ometa na njegovo glavo, ki se omejuje le na komentarje stanja mogočnega kralja, ki jih vedno pospremi z vzklikom "Vive le roi!", v nekem trenutku postane edini zares spontani lik. Skoči z odra, se usede ob strani avditorija in v slovenščini govori o 'velikih' dosežkih kralja, ki je izumil traktor, letala ... Hkrati stražnik asociira na nagnjenost slehernika k 'varnemu' podrejanju avtoriteti, v svoji nenadni vitalnosti in v očitnem pretiravanju v hvali kralja pa nakazuje tudi pri nas iz strategij Laibacha znano strategijo biti bolj pravoveren od izvora pravovernosti ali biti bolj X od X-a samega. S tem, ko se igrivo pretirano poistoveti s kraljevo predstavo o samem sebi kot o najbolj imenitnem posamezniku v kraljestvu, stražnik pravzaprav namigne, da je vsak oblastni položaj le iluzija, ki jo za svojo (tolažbo) privzamejo ljudje.
Predstava ne izpostavlja toliko absurdnosti življenja kot njegovo grozljivost, vpisano že v izhodišče našega življenja, v naš rojstni list. Ko začnemo (pravzaprav) čakati na osmrtnico in prav zavedanje tega je pogosto tudi ozadje ekscesne politike, želje po absolutni oblasti kot tolažbi in lažnemu znaku posameznikove moči; ki je v resnici nemoč. Nekoliko razočara spravljivi ton, s katerim nas Ionesco pusti ob koncu, ko kralj, po veliki agoniji, po zadnjih ekstatičnih momentih upanja na čudežno odrešitev in po megalomanskih blodnjah, mirno stopi na oni svet. Nič čudnega, da so praizvedbo drame pospremila vprašanja, ali morda Ionesco ne postaja klasicist. Podoben občutek je tudi ob koncu produkcije Silviuja Purcareta, ki je korektna tako v igri kot postavitvi, vendar prav tako ni ena tistih predstav, ki bi si jih zapomnili 'za vedno'. Morda je nekoliko krivo prav to, da ni bilo mogoče popolnoma doživeti koncepta oblikovanja atmosfere prek postopnega zatemnjevanja odra, na katerega smo bili lahko zaradi težav pri branju nadnapisov le besni.