Križišče je klasičen film z LGBTQI+-tematiko, posnet za najširša festivalska občinstva; z nežno zgodbo o preseganju lastnih predsodkov in sprejemanju drugačnosti apelira na gledalčevo empatijo in moralni čut. Kvirovske usode in življenja raziskuje iz perspektive (sicer dobronamernega) obstranca. Levan Akin je kljub temu iz kupa žanrskih stereotipov nekako sestavil film, ki morda ne pove ničesar zares novega ali drznega, pa vseeno prepriča s svojo avtentičnostjo; pod kupom predvidljivih obratov avtor nekako najde ljudi iz mesa in krvi. Njegov največji adut je, da ga pri tem predelanem filmu ceste ne zanima cilj (tj. jasne ugotovitve), pač pa odprtost in sugestivnost potovanja.

V gruzijskem obmorskem mestu Batumi upokojena učiteljica Lia (Mzia Arabuli) sklene zavezništvo z Achijem (Lucas Kankava), mladeničem v poznih najstniških letih. Lia je namenjena v Carigrad, kamor naj bi se preselila njena nečakinja Tekla, mlada transspolna ženska in Liina zadnja živeča sorodnica. Z dekletom bi rada zacelila odnos, preden bo prepozno. Achi, ki skuša na vsak način pobegniti iz dušečega vzdušja bratove hiše (in Gruzije na splošno), trdi, da mu je Tekla ob selitvi iz vasi pustila svoj novi naslov – in hkrati Lii ponudi svoje storitve prevajalca in vodnika po turški prestolnici (nekaj angleščine je pobral z YouTuba). Naslednjega jutra se matronasta, stroga gospa in od energije prekipevajoči fant skupaj vkrcata na trajekt proti Turčiji. Lia je že na prvi pogled ženska z nizkim tolerančnim pragom za neumnosti in Achijeva vihrava neodgovornost jo od prvega trenutka naprej spravlja ob živce.

Vzporedno spremljamo zgodbo Evrim (Deniz Dumanli), še ene mlade transspolne ženske v Turčiji, ki je pravkar dobila pravno diplomo in osebno izkaznico z ženskim imenom; zdi se, da bo mlada aktivistka lahko končno zadihala s polnimi pljuči in se podala na karierno pot. (Film si ne zatiska oči pred birokratskimi ovirami in predsodki, ki jo pri tem čakajo na vsakem koraku. Zdravnik je na primer noče niti pogledati v obraz, ko podpisuje njene dokumente.)

Jasno je, da se bosta Liina in Evrimina usoda križali, a Akinov scenarij do te točke napreduje v lagodnem tempu. Križišče je navsezadnje tudi ljubezensko pismo Carigradu: režiser prikaže kozmopolitski obraz mesta, ki velja za most med "Vzhodom" in "Zahodom". Na svojih poteh po mestu naši protagonisti naletijo na celo skupnost kvirovskih spolnih delavk, ki druga za drugo skrbijo kot družina, pa tudi na sirote, ki se same prebijajo na ulicah, na gostoljubnega gruzijskega izseljenca, na taksista brez transfobnih predsodkov (Ziya Sudancikmaz) in podobne pisane like. Carigrad je navsezadnje mesto, kamor ljudje pridejo izginit, sprevidi Lia, ki je izgubila vsakršno sled za Teklo. Počasi se mora začeti navajati na idejo, da nečakinja morda noče biti najdena.

Mzia Arabuli je bila od sedemdesetih naprej stalni obraz sovjetskega filma, potem pa je njena kariera presahnila; Križišče je dokaz, kako velika napaka jo je bilo odriniti vstran. Lik Lie najprej zastavi kot enodimenzionalno, zadrgnjeno žensko, ki je v življenju že zdavnaj obupala nad ambicijami in sanjami ("Tukaj sem, dokler me ne bo več, in to je vse."), a v nadaljevanju brez melodrame nakaže kompleksna čustva, ki so ostarelo Gruzijko spravila od doma in v neznano deželo. Ne da bi to na kakršen koli način ubesedila, razgali svojo jezo, obup, občutek krivde in obžalovanje. Lia ima v povezavi s Teklino identiteto in življenjskim slogom veliko nasprotujočih si čustev. Čeprav Akin stoodstotno stoji na strani transspolne skupnosti, pa z empatijo spremlja tudi Liino trnovo pot počasnega odpiranja in sprejemanja drugačnosti, za katero večino življenja ni imela nobenega posluha. Njeno čustveno življenje ni uganka, ki bi jo film skušal rešiti: do izraza pride predvsem ideja, da je življenje niz napak in počasne rasti, odpuščanje (sebi) pa dolg in postopen proces, ki se začne z razumevanjem sočloveka.

Achi in Evrim, še dva "izgubljena otroka" te zgodbe, se prav tako spopadata z ranami osamljenosti, konstantnih zavrnitev ter hrepenenja po ljubezni in sprejetosti. Križišče je dovolj čustveno inteligenten film, da se predvidljive dinamike med nadomestno materjo in dvema otrokoma ne oklepa dolgo – razmerja med tremi protagonisti se ves čas spreminjajo, rastejo in preoblikujejo.

Prehajanje, ki je implicirano že v naslovu Križišča (Crossing), nima zveze samo s spolno identiteto – gre tudi za prehajanje omejitev v lastni glavi in za rahljanje nekoč davno zakoličenih stališč. Levana Akina ne zanima eksplicitno pridiganje o telesni avtonomiji in diskriminatornih državnih politikah; namesto tega raje naslika skupnost, ki si je s solidarnostjo in medsebojno pomočjo kljub stalni marginalizaciji uporno izborila svoj prostor pod soncem.

Ocena: 4+