Zavedni Dolenjec je imel vedno pri sebi skicirko. Ustvarjati je nehal, ko mu čas tega ni več dopuščal; v zadnjem obdobju življenja so ga namreč nenehno obiskovali - prijatelji, kulturniki, tudi izseljenci iz Amerike so ga vzeli za svojega. V ljubljanski Galeriji 22 so na ogled tudi nekatera prvič razstavljena Jakčeva dela.

Ker za pariško univerzo ni prejel štipendije, je Jakac odšel na praško. "On je bil že v Novem mestu duhovno formiran, seveda slikal pa risal je še bolj okorno. V Pragi je pa nenadoma prišlo do nekega razcveta, da je skorajda čez noč postal velik virtuoz," pravi Komelj.

Tudi drugim članom novomeške pomladi je bil bliže skandinavski ekspresionizem, umetnik kot pričevalec človekove tesnobe, odtujenosti. "Tako da Pariz ni pustil na njem pečata drugačnega kot izraz njegovega občudovanja Notredamske katedrale, zlasti srednjeveških himer," dodaja Komelj. "Skratka, on je ves čas črpal iz mladosti, iz načina, da potem med premorom, ko se je moral posvetiti organizacijskemu delu, bil je pobudnik bienala in rektor, je v dnevnik že napisal: Umetnika Jakca ni več," razloži umetnostni zgodovinar.

Umetnik se je umikal dokumentaristu in obratno - to je bil njegov notranji boj, poudarja Komelj. In če pri slikanju ni nikoli pozabil na dolenjsko pokrajino, pri zbiranju slovenskega gradiva ni pozabil na izseljence. "In če je kdo prišel iz Amerike, se je tam oglasil, tako da on je bil eden redkih Slovencev, ki so bili sinonim za našo umetnost, še več, za našo kulturo (in sinonim za pristno domoljubje) seveda."