Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Rok Vevar in Jasmina Založnik so že utečena ekipa umetniškega odbora festivala, v okviru katerega predstavljajo celoten spekter dejavnosti, katerega stičišče je sodobni ples. “Festival sodobnega plesa ni sestavljen samo z domačini in tujimi plesnimi predstavami, ampak z dogodki, ki se na tak ali drugačen način ukvarjajo s koreografijo in s koreografskimi principi. Organiziramo diskurzivni program z okroglimi mizami, seminarji, konferencami in razstavami,” je v uvodu pogovora smernice festivala strnil kurator in producent Mitja Bravhar.

“CoFestival je proizvod naše tendence, da sodobnemu plesu zagotavljamo neki kontekst in ustvarjalni prostor, ki je širši od lokalnega prostora ali od tega trenutka. Vedno smo računali, da moramo pustiti svoje sledi v kulturnem prostoru,” dodaja Rok Vevar. V dvanajstih letih od združitve treh plesnih iniciativ se je na CoFestivalu njem zvrstilo več kot 200 dogodkov z vrsto najuglednejših domačih in mednarodnih umetnic in umetnikov. Za programom letos znova stojijo štirje kuratorji, s katerimi smo se pogovarjali pred začetkom letošnje izvedbe. Več v spodnjem pogovoru.

Ker smo pred 12. edicijo CoFestivala, me za začetek zanimajo vaše krovne misli o pretečenih letih. Čemu bi pripisali, da je festival zaživel v našem prostoru? Kaj so prednosti sodelovanja med Kinom Šiška in Nomad Dance Academy Slovenia?

Mitja Bravhar: Naše avtonomno kuratorsko delo se je resnično začelo leta 2014, ko sta se ustalila producenta festivala in način načrtovanja vsebine. Oboje še danes opredeljuje specifičnost CoFestivala. Naše sodelovanje med javnim zavodom in nevladno organizacijo je na področju sodobnega plesa posebnost, ki je hkrati dolgotrajno, saj v slovenskem kulturnem prostoru traja najdlje. Govorim tako o načinu skupnega kuriranja, koproduciranja in skupni pripravi finančnega načrta.

Rok Vevar: Zadnjih osem let smo kot kuratorska ekipa lahko ustvarjali program, ki je kuratorsko konsistenten. Poskušali smo izbrskati zanimive, najsodobnejše estetske težnje v sodobnem plesu. Z njimi se je lahko gledalec v programih CoFestivala seznanil z različnimi umetniškimi pristopi k sodobnemu plesu in različnimi spektri sodobnoplesnega dela. Usmerjeni smo v mednarodni prostor, ki ga resnici na ljubo v Evropi ne moremo pokriti v celoti, ker so nam določeni kulturni prostori cenovno nedostopni, recimo Francija ali Skandinavija. Uspešno pokrivamo pa preostali evropski prostor, posebej območje nekdanje Jugoslavije. Vedno programiramo dela iz domače umetniške in kulturne skupnosti in si prizadevamo, da bi čim več umetnic in umetnikov nastopilo na CoFestivalu.

Mitja Bravhar: Zaradi načina podpore mednarodnih sodelovanj imamo zelo dobre produkcijske možnosti sodelovanja z avstrijsko-nemškim prostorom.

Rok Vevar: To je pomembno, ker samo tretjino proračuna pridobimo iz domačih javnih sredstev. Kar dvotretjinski delež sredstev moramo pridobiti iz drugih virov: iz mednarodnih projektov, evropskih razpisov, partnerskih zvez, različnih tujih državnih ali regijskih skladov na različnih razpisih. Zato je prednost CoFestivala sodelovanje med javno institucijo in nevladno organizacijo, ki je hkrati vključena v več evropskih projektov, trenutno Dance on Pass On Dream On, Life Long Burning in (Non)Aligned Movements. Tako zagotavljamo CoFestivalu finančno zmožnost, da lahko predstavimo dela, ki ne presegajo srednjega cenovnega razreda. Višjega cenovnega razreda predstav ne zmoremo gostiti, v Ljubljani tudi žal nimamo dostopa do večjih volumnov dvoran. S temi produkcijami so povezana zvezdniška koreografska imena, pri katerih bi bili tudi sicer zelo selektivni, a jih je kar nekaj med njimi, ki se jim ne bi upirali.

V estetskem smislu smo si vedno prizadevali, da koreografijo mislimo kot razširjeno prakso, kar pomeni, da koreografija poleg materialnosti plesnih teles spregovori tudi z drugimi mediji. Vedno smo težili h kuriranju koreografskih del in fenomenom širšega časovnega spektra, ne samo najnovejših. Zgodovina sodobnega plesa je za nas pomemben vidik kuriranja, zato želimo svoji javnosti ponuditi referenčno mrežo imen, del, postopkov in problemov, za katere smo prepričani, da jih mora poznati. Ne nazadnje se Nomad Dance Academy Slovenia v Začasnem slovenskem plesnem arhivu in v skupnih regijskih projektih ukvarja z arhiviranjem in zgodovinjenjem plesa. Pomembno nam je, da naši gledalci razumejo, da se sodobni ples ni začel pred petimi minutami.

Glede na to, da v sodelovanju med javno institucijo in nevladno organizacijo ohranjate neko kuratorsko avtonomijo znotraj kolektiva, se mi zdi, da festival na področju sodobnega plesa vzpostavlja, kar prej ni bilo mogoče. Da lahko s CoFestivalom prispevate v Sloveniji nekaj, kar bi se prej težje oblikovalo in da imate za to zagotovljenih več programskih sredstev.

Jasmina Založnik: Odvisno, o katerem času govorimo. Slovenija se je v 90. letih bohotila od mednarodne produkcije. Festival Exodos je takrat predstavljal najbolj aktualne, nove in drzne predstave z zelo bogatim programom, potekal pa je v sodelovanju med Cankarjevim domom in Zavodom Exodos. Potem pa se je po letu 2000 vse skupaj počasi začelo spreminjati. Število gostujočih predstav je upadlo. Od takrat se je ohranil festival Mladi levi, na katerem se še zdaj predstavljajo aktualna in zanimiva imena, ne samo s področja sodobnega plesa, ampak tudi drugih zvrsti scenskih umetnosti. Če se ozremo po sceni, danes manjka zgodovinsko pomembnih imen, ki smo jih nekoč radi gledali ali si jih želeli videti. Danes količina državnih ali mestnih sredstev, ki jih pridobivamo, morda uspe pokriti eno evropsko produkcijo srednjega cenovnega razreda. Vse preostalo je iznajdljivost.

Dragana Alfirević: Ni naključje, da je zgodovina CoFestivala povezana z zgodovino institucionalizacije sodobnega plesa. Vsi štirje kuratorji festivala se trudimo zapolniti to, česar državi ne uspe narediti bodisi zaradi pomanjkanja institucionalne podpore bodisi – če hočemo povedati jasno – manjka državne institucije, ki bi skrbela za različne procese izobraževanja, mednarodnega sodelovanja, arhiviranja, kakovostne produkcije, ukvarjanja z občinstvom, ukvarjanja s promocijo in tako naprej. Na CoFestivalu se trudimo, da pokrivamo celoten spekter dejavnosti, povezanih s sodobnim plesom. Na CoFestival gledamo kot na način razširjanje javnega prostora s plesnimi sredstvi. S tem so povezana vprašanja, kakšne domišljije smo sposobni za prihodnost, kako konceptualno dojemamo lastno preteklost in kaj je ta trenutek vmes.

Omenili ste, da je način kuriranja specifičnost festivala. Ali lahko na kratko razjasnite proces izbiranja vsebin, ki jih predstavite na festivalu? V sedmih dneh, kolikor bo festival trajal letos, bo na sporedu 14 predstav, kar glede na štiri kuratorje implicira neko dogovorjeno selekcijo. Kje iščete same vsebine? Spremljate kakšne izvajalce in njihovo delo že dolgo časa? Se zelo opirate na mreže, v katerih ste povezani?

Dragana Alfirević: Kuriranje ima ogromno različnih plasti, virov informacij o trenutnih produkcijah, o umetnikih v domačem in mednarodnem prostoru. Najpomembneje je preprečiti, da bi nam vsebine kurirali materialni ali finančni pogoji. Bojujemo se za kuratorsko in umetniško avtonomijo v smislu naše radovednosti in interesov. Stalno se sprašujemo, kaj je trenutno pomembna ali neizogibna tema, kar moramo predstaviti in podeliti z gledalci. Kar se izbranih festivalskih tematik tiče, bi rekla, da ostajajo posamezne teme z nami tudi več let [odobravanje vseh]. Nikoli si ne prizadevamo, da neko temo odkljukamo ali pa da odgovorimo na vsa vprašanja v posamezni festivalski ediciji. Teme ostajajo z nami, se razvijajo in množijo.

Mitja Bravhar: Že zdaj se pogovarjamo za naslednje leto, koga bi radi gostili in katera dela bi radi predstavili, okrog katerega umetniškega dela se lahko izoblikuje določena tema ali pa tematski cikel.

Rok Vevar: Korpus del, ki so nam na razpolago, prihaja iz različnih virov. Informacije dobivamo tako, da hodimo po festivalih, po različnih vezeh pa nam mednarodni sodelavci pošiljajo videoposnetke predstav. Naša kuratorska improliga je drugačna kot v muzejih sodobnih umetnosti, kjer se po navadi temi nameni daljši raziskovalni čas, ki ga opravijo zaposleni kustosi. Mi na neki način vlagamo svoje kompetence v svoj improvizirani format kuriranja. Vendar, kot je poudarila Dragana, določenim temam damo čas. Posameznim tematskim interesom pa namenimo pozornost, tudi če ne poznamo večjega števila koreografskih primerov. V zadnjih letih smo zaradi določenega spektra predstav in zaradi novih svetovnih razmer zelo zavzeti za kompozicije koreografij, ki segajo onstran antropomorfnega in naslavljajo spremenjen odnos do materialnega, kar se povezuje tudi s spremenjenim odnosom do okolja. Temu potem prilagajamo svojo pozornost. Določene teme se nam javijo, ko prepoznamo, da se z njimi ukvarja več umetnic in umetnikov hkrati. Na primer z izvedbo Ojačevalci glasov smo se leta 2020 posvetili koreovokalistiki in v sodelovanju z revijo Maska ustvarili tudi posebno tematsko številko. Spoj telesnega in glasovnega se nam je zdel zanimiv, skurirali smo njegovo genealogijo, ko smo spoznali, da se mu posveča vrsta umetniških del.

Jasmina Založnik: Z Ojačevalci glasov smo že januarja 2020 imeli gotovo polovico programa. Potem smo pristali v zaprtju, začeli temo razvijati in nihče ni predvidel, da bomo novembra v času festivala ponovno doma. Zato smo morali ves program ustvariti od začetka, ga precej spremeniti, da smo ga lahko osredinili na temo glasu. Poudarila bi, da naše kuriranje ni kompilacija individualnih izbir, ampak program ustvarjamo skupaj, konsenzualno. Vsak kaj predlaga, kar bi rad podelil z drugimi in se o tem pogovoril. Naši pogovori so dolgotrajni, včasih pa hitro rečemo "ne", ampak povečini se pogajamo, trudimo se utemeljevati, zakaj se nam zdi kaj pomembno uvrstiti v program. Premišljujemo, kaj to delo prinaša v naš skupni umetniški prostor ali pa s katerimi deli, pogovori ali predlavanji bi vse to bilo treba podpreti. Nikoli nismo stremeli k programiranju ozkega spektra estetik. Moj kolega je nekoč rekel, da mu je na CoFestivalu najbolj všeč, ko se vsak dan zgodi kakšno presenečenje. Kot bombončki iz škatle pralinov ima vsak dan drug okus in tako ostajaš vedno presenečen [smeh]. Vseh gledalcev ne moremo zadovoljiti, ker je občasno bolj smiselno, da spodbudiš debato. Po predstavah se vse redkeje pogovarjamo, kaj smo videli. Včasih je treba tudi z nelagodjem ali pravim vprašanjem zanetiti v posamezniku kaj, da predstavo dlje časa obdrži v spominu ali pa da se o njej sprašuje. Ali da jo pozneje poveže s kakšnim drugim delom.

Rok Vevar: Ta skupinski tip kuriranja z vrsto naših debat in konfrontacij po mojem zagotavlja tudi neko reprezentacijo javnosti. Če bi imeli avtonomijo, da se program sestavi iz štirih različnih “okusov”, potem bi rekli, da naslavljamo ciljna občinstva. To nas ne zanima. Po sedmih letih festivala se je pokazalo, da nam je z načinom vzajemnega dialoga in vzdrževanja kuratorskih standardov uspelo v dvorane privabiti javnost, ne občinstvo. Javnost nam zaupa, se vrača na festival, po predstavah ostaja in z nami debatira. Naša javnost se je pripravljena angažirati v razumevanju problemov, ki jih ne rešujemo, ampak zapletamo. Občinstva to po navadi ne zanima. Nas pa ne kulturni turizem.

Dragana Alfirević: Ne glede na to, kdo je član odbora, se trudimo – kar je neka naša politična praksa, če naj se tako izrazim – da ne homogeniziramo svojih namenov, znanja ali nagnjenja. Ni nujno, da se moramo vsi strinjati, se prepričati o določenem prav. Ni treba, da gledamo isto stvar na isti način. Drug od drugega se več naučimo, če ohranjamo razdalje, razlike in zdrava nestrinjanja. Tudi če je disenz, je lahko zdrav in hranilen. Mi vsi rastemo kot ekipa in posamezniki. Zdi se mi, da dokazujemo neko zrelost tudi glede na to, kako nas ne nazadnje obravnavajo v mednarodnem kontekstu. Ko potuješ po drugih festivalih, čutiš, kako nas dojemajo. Nismo vzorčni.

Rad bi besedo namenil še letošnji ediciji CoFestivala. Oprl bi se kar na temo, ki ste jo izbrali in ima torej dva fokusa: en je bolj torej geografski, drugega pa ste naslovili "(odprta) meja med plesnim oziroma kinetičnim dejanjem in njegovo zaznavo". Predlagam, da se posvetimo najprej geografskemu, v katerem predstavljane izbrane predstave iz Avstrije in območja nekdanje Jugoslavije. Zanima me, ali zaznavate kakšne skupne težnje ali specifike sodobnega plesa v tej razširjeni regiji?

Dragana Alfirević: CoFestival prek Nomad Dance Academy Slovenia kot producenta že od začetka goji močne vezi z regionalnim prostorom nekdanje Jugoslavije. Vemo, kaj se tu dogaja, katere so nove produkcije, kaj so težnje, kako ljudje delajo, o čem razmišljajo. Novost letošnjega festivala je priložnost, da z vključenostjo v večletni evropski projekt (Non)Aligned Movements zaokrožimo program s programom iz regije: razstavo fotografij Urške Boljkovac, diskurzivnim delom, ki ga prirejamo v sklopu izobraževalnega programa Critical Practice in sklopom predstav umetnic in umetnikov s tega področja.

Rok Vevar: V okviru regijske mreže Nomad Dance Academy se nikoli nismo obvezali, da bomo svoje sodelavce vabili v program. Vabimo kakovostna dela. V tem trenutku vidimo, da imamo v regiji umetnice in umetnike, ki so v koreografskem smislu zanimivi in bodo takšni postali tudi za širši mednarodni prostor. Letošnjih regionalnih predstav estetsko ne moremo poenotiti, saj se na zelo različne način ukvarjajo s sodobnim plesom in telesi. Skupna jim je mogoče etika, ki je zavezana skrbi za skupnost, naravno okolje, zgodovino: za nekaj, kar je večje od posameznika. V drugem segmentu, poimenovanem (odprte) meje med plesnim dejanjem in njegovo zaznavo, je dela mogoče povezati s pojmom metamodernizma. Predstave temeljijo na oblikah plesnega komponiranja, ki so nam po svoje znane, ampak načinu, kot so udejanjene v predstavah Christosa Papadopoulosa, Isabelle Schad in Thiaga Granata, naslavljajo nekaj, kar je širše od boja za avtonomni medij umetnosti. Nas ornamentalnost oblik ne zanima. S telesi na odru se mora nekaj zgoditi, nekaj spremeniti. Če so telesa z oblikami gotova že pred začetkom predstave, nas običajno ne zanimajo. Telesa v predstavah, ki jih izbiramo, morajo imeti čas, ne zgolj oblike. To mogoče zveni hermetično. Telesa morajo na odru skozi živ proces, ne glede na to, kako učinkujejo. To je po mojem mnenju tudi predpogoj, da je telo gledalca senzorialno naslovljeno.

Jasmina Založnik: Po navadi vsi trznemo, ko se zgodi ta trenutek, ko vidimo nekaj dragocenega, neobičajnega, redkega, nekaj, kar proizvede smisel, kar je nujno treba deliti z ljudmi.

Bi lahko za konec kakšno besedo namenili še letošnjim mednarodnim gostom? Thiago Granato bo na kar treh dogodkih in že četrtič se na festival vrača Christos Papadopoulos. Kakšno posebnost bi pripisali Isabelle Schad?

Rok Vevar: Po našem prepričanju so vsi trije: ustvarjalca in ustvarjalka vešči plesne kompozicije, zelo natančno konstruirajo procese teles in dobro sodelujejo s plesalci. Plesalci niso izvajalci njihovih zamisli, ampak soustvarjalci predstav. Zaradi tega so zanimivi. Christosa Papadopoulosa spremljamo praktično od začetka, ko je v mednarodni prostor vstopil s svojo plesno tovarišijo iz Aten, s katero so predstavo Elvedon (2017) ustvarili brez denarja in so si honorarje odločili poplačati z gostovanji. Telesa Papadopoulosovih koreografij so materialni sežetek sodobnoplesnega dvajsetega stoletja, kakor je Novski v Grobnici za Borisa Davidoviča utelešenje vseh revolucionarjev hkrati. V plesalcih predstave Larsen C je sežet plesni čas. Vsi gledalci vidijo čarovnijo, četudi je morda ne znajo razložiti. Isabelle Schad je zanimiva na podoben način: tako kot pri Papadopoulosu njena koreografska kompozicija vedno naslavlja vprašanje socialne kompozicije ali morda v dotičnem primeru vprašanje telesnih partikularnosti in tega, kar jih presega. Telesna partikularnost kot izobličenje korpusa. V njeni predstavi se plesni solo razdeli na dvoje teles: bolj kot identiteto ima v mislih razliko. Ne, kaj ples je, ampak kaj dela. Vse to zaznavamo prek telesnosti, ne teatralnega znakovja. Thiago Granato je plesalec in koreograf, s katerim pa letos prvič sodelujemo in smo povabili njegov solo Tranca in duet s Sylvainom Hucom Izgubljeni delci, gostimo pa ga tudi kot mentorja na delavnici. Granato se s svojim izjemnim vpogledom v telesne procese in razumevanjem kinetike lahko naseli v zelo različne žanre. Predstava ima optične pa tudi žanrske sledi bodisi plesa bodisi podob skupnostnih ritualov. Težko identificiramo, sled česa je podoba, vemo samo, da je na ničti stopnji znaka. Zadržuje se v tistem, kar je pri tem telesno. Govori nam o tem, kako se stik ljudi čuti. Tako solu kot duetu. Trança je solo, ki gledalca potegne v uglaševanje, v skupno plesno delo. To niso imunski, ampak pogoji socialnih sistemov. Nekaj haptičnega je v njih: dotik. Ta materialnost plesa je po našem prepričanju dandanes nekaj temeljno političnega. Ne sprejema omejene telesne funkcionalnosti naših vsakdanov.

Jasmina Založnik: Zanimivo nam je tudi, kako se iz plesnih kolektivov porajajo novi koreografinje in koreografi. V mislih imam predstavo MOS Ioanne Paraskevopolou, ki je s svojim nastopajočim sodelavcem Georgiosom Kotsifakisom članica plesne tovarišije Christosa Papadopoulosa, s katerim delata od začetka in nastopata tudi v njegovi otvoritveni predstavi na letošnjem CoFestivalu.

Rok Vevar: MOS meni osebno deluje kot zaodrje zgodnjega modernega radia. Koreografija je narejena z mislijo na radijsko zakulisje z opremo za proizvodnjo učinkov. Ta izvorno zvočni studio se prerodi v novi univerzum. Res zanimiv pristop.