Film Substanca (Substance) francoske režiserke in scenaristke Coralie Fargeat govori o nenehnem obsednem stanju ukvarjanja s samim seboj in kaj vse smo pripravljeni žrtvovati za svoj zunanji videz. Zanimiv poudarek filma je režiserkin fokus na pritisk na samopodobo, kar je bil tudi tema polurnega pogovora po MMC-jevi premieri, ki je potekal v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Pogovor je tekel o izvoru pritiskov na težnjo po izboljševanju in izpopolnjevanju samega sebe. Gostji pogovora sta bili dramaturginja, dramatičarka, pisateljica in prevajalka Eva Mahkovic, ki jo kot avtorico zanima izkušnja sveta mlajše urbane ženske, in filmska kritičarka Tina Poglajen, sodelavke Radia Slovenija in številnih slovenskih in mednarodnih publikacij, v katerih je tudi obsežno pisala o tematiki spola in spolnega nasilja v slovenskem filmu.

Pogovor je vodila MMC-jeva novinarka in filmska kritičarka Ana Jurc.

O karakteristikah podžanra grozljivk
Tina Poglajen je v uvodu kot glavno karakteristiko podžanra telesne grozljivke označila navezanost na telo. “Telo je tisto, kar je grozljivo.” Za telesa verjamemo, da naj bi bila avtonomna, ampak pogosto ni tako recimo zaradi vojn, nasilja, spolnih napadov, pravi. “Body horror igra prav na te strahove.” Opozorila je tudi, da je bilo žensko telo pogosto v fokusu v tem žanru grozljivk, ki ga je zaznamoval režiser David Cronenberg.

Demi Moore v vlogi Elisabeth Sparkle, televizijske zvezdnice fitnesa, katere dnevi slave se bližajo koncu, je na neki način karikirana različica stremljenja za popolnostjo, ki ga ženskam vcepljamo od malih nog naprej. Mahkovic globoko tragično gleda na njen lik. Ob prvem gledanju je nanjo gledala kot Sneguljčico, mačeho in čarovnico hkrati. A ob drugem gledanju filma se ji zdi primerljivejši z likom Golluma iz Gospodarja prstanov. “Tudi on ima objekt, ki je zunaj njega (a hkrati del njega), predmet čiste lepote in blazno ganljiva stvar je, da si tako želi občudovati to lepoto.” Za Mahkovic se Substanca ne nanaša nujno na njeno obsedenost z mladostjo, ampak prej prikaže, kako se z neizmerno željo po samoizpopolnjevanju ustvari prepad med svojo notranjostjo in zunanjo podobo.

Treba je biti zelo previden, ko govorimo o nasilju in telesih
Kot je v nadaljevanju poudarila Jurc, je v zgodovini filma moška brutalnost, še posebej v grozljivkah in akcijskih filmih, praviloma sprejeta in gre vštric z idejo o agresiji kot moški lastnosti. Če so v filmih nasilne ženske, gre praviloma za seksualizirano, skrajno osebno maščevanje. Ali novo generacijo filmov nasilnih žensk – Ponoči hodi sama, Mona Lisa in Krvava luna, Kri moje ljubezni – lahko smatramo kot feministično gesto? Poglajen poudarja, da je filmska produkcija vseeno tržna produkcija – komercialni studii bodo snemali filme, ki ugajajo občinstvu in ki se prilegajo okusu ter pričakovanjem občinstva. "Lahko čutimo tudi neko ugodje, ko ženska zamahne nazaj. A treba je biti zelo previden, ko govorimo o nasilju. Ali bi imeli za feministično gesto, če bi ženske prikazovale kot ljudi, ki spolno zlorabljajo druge ljudi? Ali je feministično, če je več žensk v vojski?" Želi si predvsem, da bi bilo čim več žensk na filmih predstavljenih kot celovitih in ne enoplastnih likov.

Ali sta bili gostji mnenja, da režiserka eksplicitne posnetke ženskih teles uspešno uporabi v službi satire? Je dovolj ironične distance med sporočilom filma in njegovo uporabo popredmetenja? Za Mahkovic so bili vsi deli telesa v filmu podobni kosom mesa. "Težko bi govorila, da gre za seksualizacijo, ker iz take bližine naša telesa preprosto delujejo tako ogabno." Poglajen pa si je ob filmu zastavljala vprašanje, ali nekaj počneš enako temu, kar kritiziraš, ali potem med dejanjema obstaja razlika. "Režiserka je verjetno želela, da bo gledalcem nelagodno. Ampak potem smo tukaj spet pri tem, da je vse odvisno od gledalca."

"Ne razločujem med starim in mladim, ampak na telo gledam samo kot na kletko"
Glede na vseprisotnost golote v popularni kulturi v devetdesetih in na začetku tisočletja je današnji čas v velikem kontrastu z zadnjim desetletjem. Če se že upodabljata seks in golota, je to pogosto v navezavi na kakšno travmo ali nasilje. Ali je današnja popularna kultura v novi puritanski dobi? Mahkovic je poudarila, da je vsako telo v filmu samo zunanja lupina. Ne sprašuje se več, kaj je v notranjosti likov, ampak je vsa naša pozornost osredotočena na njihovo lupino.

V filmu tako Demi Moore kot Margaret Qualley zelo malo govorita in veliko več komunicirata s pogledi in z očmi. "Gre za prevpraševanje, kaj vse človek je. Ne razločujem med starim in mladim, ampak na telo gledam samo kot na kletko," poudarja Mahkovic. Film grozo črpa iz predpostavke, da je staro telo gnusno, zato bi lahko nanj gledali kot da zgolj poustvarja stare lepotne ideale. "Zagotovo se več pogovarjamo o naših predsodkih, kar je mogoče prvi korak. Mislim pa, da nismo nič bolj progresivni," je še dejala Poglajen.