Tokrat smo se s prošnjo, da nam zaupa svojo peterico filmov, ki jih na 28. Liffu nikakor ne smete spregledati, obrnili na filmskega kritika in scenarista Gorazda Trušnovca, ki je bil med drugim večletni urednik ene izmed naših osrednjih publikacij, posvečenih sedmi umetnosti, Ekran. Pri iskanju pravih naslovov se je sprehodil po različnih sekcijah – od predpremier do letošnjega tematskega pregleda klasičnega francoskega krimiča.

Priporočila Gorazda Trušnovca za Liffe 2017 so:

Družina (r. Rok Biček)
Kljub poznavanju in občudovanju dela Roka Bička me je dokumentarec Družina spravil v stanje osuplosti, da je mogoč po sto in nekaj letih filmske zgodovine tak, še neviden zarez v občutljivo človeško intimo. Da lahko kamera posname tako humano resničen in šokantno pretresljiv dokument. Da se v montažno domišljeni sopostavitvi izjemno posebnega in prepoznavno občega, patološkega in presežnega, pričevanje sestavi v filmski organizem, ki predstavlja kakovostni unikum v svetovnem merilu. Chapeau!

Rdeči krog (Le cercle rouge, r. Jean-Pierre Melville)
Melville je bil transcendentalist, ki je Bressona naučil filmske umetnosti in spotoma spočel francoski novi val. Rdeči krog je njegova predzadnja – in hkrati brezčasna – mojstrovina, ki sodi na parnas kriminalnega filma z nekaj antologijskimi, nepreseženimi prizori zenovske mizanscenske preciznosti. V mrak pogrezajočo hladno elegijo počasi razkrajajočemu se moškemu kodeksu časti lepo povzema moto policijskega načelnika: "Vsi ljudje so krivi. Sicer se rodijo nedolžni, a to ne traja."

Brez ljubezni (Neljubov, r. Andrej Zvjagincev)
Zvjagincev s svojimi celovečerci dokazuje, da je lepo in pravilno preštudiral Antonionija, Bergmana in Tarkovskega ter pregneteno esenco njihovih filmov uspešno prenaša na zgodbe iz ruskega tukaj in zdaj (pri čemer jim prav filmskozgodovinska esenca brez neposrednega citiranja podeljuje brezčasni presežek). Brez ljubezni je v tem pogledu "zgolj" nadaljevanje njegovega opusa: neusmiljen mentalni primež, v katerem analizira čustveno stanje posameznikov in družbe, ter ga proceduralno metodično, počasi in neizogibno privija.

Columbus (Columbus, r. Kogonada)
Dober režiser in arhitekt uporabljata v temelju isti jezik oziroma na različne načine rešujeta isto vprašanje: kako postaviti človeka v prostor oziroma kaj pomeni človekova interakcija s sočlovekom v določenem prostoru. Film Columbus je zanimiv v tem, da vplete arhitekturno misel že v osnovno fabulo, celovečerni prvenec siceršnjega videasta pa omenjena vprašanja tudi semantično spretno rešuje. Delo kot celota sicer hodi po robu indie pretencioznosti, vseeno pa si opus očeta in sina Saarinena ter drugih modernističnih mojstrov zasluži ogled na velikem platnu.

1945 (1945, r. Ferenc Török)
Šele zadnja leta prihaja na plan, kako malo olajšanja je v resnici prinesel konec 2. svetovne vojne; marsikje, recimo v Vzhodni Evropi, se je teror kar nadaljeval, samo z drugimi sredstvi. Po mojstrski Idi Pawla Pawlikovskega je madžarski 1945 tako še en film, ki smo ga "pozabili" posneti, le da se dogaja neposredno po koncu vojne, ko se v vas nekje v zakotju nepričakovano vrneta dva nekdanja judovska soprebivalca. Film, ki v najboljših trenutkih deluje kot bi Haneke posnel vestern, razpira vprašanja malomestne morale na temah "prerazporeditve lastništva" ter krivde in odgovornosti. Ja, konci vojn so lahko najboljši argument za to, da se vojne niti ne začenjajo.