Cikel, ki je poln festivalskih uspešnic, večkrat nagrajenih in kritiško opevanih presežkov zadnjih dveh let, je tudi letos kot že v preteklosti zasnoval filmski urednik na Televiziji Slovenija Iztok Polanc. Letošnji cikel je po selektorjevih besedah nekaj posebnega: "Letošnja izdaja cikla filmov s preteklih Liffov je že deseta po vrsti. V malo manj kot desetletju je cikel postal neke vrste jesenska institucija v programu naše televizije, ki so jo začeli posnemati tudi v drugih medijskih hišah."

Je pa letos – seveda le napol v šali rečeno – "spodletel" načrt, da bi ob okrogli, deseti obletnici cikla predvajali deset filmov: "Med snovanjem smo si jo zamislili kot deset filmov za deseto izdajo in čisto na koncu zavrgli svoj lastni koncept. Tik pred zdajci nam je namreč uspelo pridobiti pravice še za predvajanje lanskega otvoritvenega filma Varuhi formule režiserja Dragana Bjelogrlića. Zavoljo ekskluzivnosti predvajanja upamo, da nam bodo gledalci oprostili to nekonsistentnost."

Z enajstimi filmi gre torej za enega najobsežnejših filmskih ciklov na nacionalni televiziji v zadnjem času. Čeprav filmski urednik stoji za celotnim izborom, poudarja dva bisera: "Še posebej nas veseli, da lahko letos premiero predvajamo zmagovalca festivala izpred dveh let – pretresljiv avtobiografsko obarvani hrvaški film Varen kraj in koprodukcijski film Atlas ptic slovenskega avtorja, na, vsaj upamo, samo začasnem delu v tujini, Olma Omerzuja."

V primerjavi z lanskim pregledom, ki je bil osredotočen na kinematografije z območja nekdanje Jugoslavije, je letošnji izbor zastavljen bolj široko, kot sprehod skozi raznovrstnost programskih sekcij največjega mednarodnega filmskega festivala na slovenskih tleh. Poglejmo, kaj nas na tem daljšem jesenskem sprehodu čaka letos.

Čarobna in kruta Islandija
V cikel nas bodo vpeljala Prečudovitja bitja iz žanra mladinskega filma. Čeprav ta žanr dandanes cveti, kljub pereči problematiki vrstniškega nasilja med mladimi v zadnjem času ni nastalo veliko kvalitetnih filmov prav na to temo. So pa tu Prečudovita bitja izpod taktirke islandskega režiserja Guðmundurja Arnarja Guðmundssona, ki omenjeno problematiko obravnava z veliko senzibilnostjo in magično-realističnimi prijemi. Postavljen je na Islandijo, ki jo precej presenetljivo zaznamuje ena najvišjih stopenj kriminalitete v zahodnem svetu in se od 90. let dalje spopada z razširjeno rabo mamil ter porastom nasilja med mladostniki. Svetovno premiero je doživel v sekciji Panorama berlinskega festivala leta 2022, na katerem ga je nagradila žirija združenja art kinematografov Europa cinemas.

Jugoslovanski jedrski program
Na dan reformacije, 31. oktobra, sledi film Varuhi formule v režiji Dragana Bjelogrlića, ki je otvoril lanski festival in med gledalci takoj obveljal za uspešnico. Gre za fikcijsko obravnavo dovolj neverjetne, manj znane, pa vendar resnične zgodbe o jugoslovanskem jedrskem programu, ki so ga v 50. letih razvijali na inštitutu v okolici Beograda. Naša nekdanja skupna država je bila tako peta na svetu, ki se je ukvarjala z razvojem jedrske tehnologije. Zaradi slabih varnostnih sistemov pa je bil to tudi kraj prve povojne jedrske nesreče na svetu, ki je ogrozila življenja šestih strokovnjakov. Bjelogrlićev film obravnava etične in ideološke dileme briljantnih znanstvenikov, prikaže pa tudi izjemna dejanja dobrote in solidarnosti. Prejel je več nagrad, med drugim nagrado kritikov revije Variety in nagrado občinstva na festivalu v Sarajevu. Kot zanimivost povejmo, da je bil del filma posnet tudi v Sloveniji in sicer v jedrskem reaktorju Instituta Jožefa Stefana v Ljubljani.

Romunska mojstrovina o ksenofobiji
2. novembra bo na sporedu film s skrivnostnim naslovom MRI. Filmi romunskega novega vala so že od začetka tisočletja stalnica v ožjih izborih največjih filmskih festivalov. Za prvaka romunskega sodobnega filma še vedno velja Christian Mungiu, ki je poskrbel za mednarodni preboj romunske kinematografije. Njegovo novo delo MRI deluje kot freska zakotne transilvanske vasi, v kateri Madžari, Romuni in Nemci živijo v razmeroma mirnem sožitju, ki je mogoče le zato, ker so Rome iz vasi družno izgnali.

Urednik Iztok Polanc o tem izboru pravi: "Mungiu je prav gotovo kolovodja romunskega vala, saj njegove filme krasijo vsi glavni atributi prepoznavnega stila: izjemno živi, naravni dialogi in realizem že na meji kakšnega cinema verite. Za razliko od ostalih avtorjev pa se na zateka toliko v minimalizem, ampak so njegovi filmu tudi produkcijsko izjemno bogati. Je mojster izčiščene mizanscene, ki bo v filmu MRI vidna predvsem v sekvenci zbora vaščanov. In prav ta sekvenca je stična točka z aktualnim dogajanjem pri nas. Argumenti ZA in PROTI bi lahko odzvanjali tudi nekje blizu nas, mogoče celo v sosednji vasi, ki se je krčevito dvignila v uporu proti vsemu in vsakomur, ki krni podalpsko idilo."

Krščanska komedija v postkomunističnem prostoru
Cikel se 8. novembra nadaljuje z Nebesi, nedavno stvaritvijo srbskega režiserja Srđana Dragojevića. Režiserja dobro poznamo po ponarodelih naslovih iz 90. let, le kdo ne pozna filmov Rane, Lepe vasi lepo gorijo, Mi nismo angeli. V svojem novem filmu je s satiričnim očesom pogledal na vlogo religije v postkomunističnem prostoru, sooča se tudi s problemi iz filozofije religije: čudeži, grehom, skušnjavo, bogom ljubezni in bogom maščevanja.

Režiser si želi, kot je omenil za oddajo Televizorka, da gledalci njegovega filma ne bi razumeli kot blasfemije, saj ga sam dojema kot krščansko komedijo: "Tema krščanstva je zanimiva, saj sta v postkomunističnem družbah naenkrat postali pomembni desnica in duhovščina. Ta pomen je dobil tudi humorno noto. Ljudje se po 40 letih socializma in ateizma ne znajdejo najbolje in se trudijo biti veliki verniki, kar je včasih tudi komično."

Prva ljubezen na Japonskem
Žlahtni žanrski filmi zaradi pomanjkanja ustreznih terminov stežka najdejo pot na naše televizijske zaslone, pa čeprav gre za izjemno bogato produkcijo, ki poznavalce hrani s svojo svežino, domiselnostjo in originalnostjo. Zato v letošnjem izboru z veseljem predstavljamo delo režiserja japonskega mojstra Takašija Miikeja, ki s svojimi ekscesi definira in širi gabarite Ekstravagance – sekcije, ki je na Liffu posvečena drznim žanrskim presežkom. Miike velja za enega redkih režiserjev, ki imajo v opusu več kot sto filmov, kar je mogoče le zato, ker je v dobrih letih posnel tudi več kot štiri. Žanrski sladokusci se dobro spomnijo njegovih 13 morilcev in Avdicije. Za Miikeja je značilno zelo nazorno, do stopnje karikature prignano prikazovanje ekstremnega nasilja in spolnosti. Prav v tem kontekstu je Prva ljubezen, ki bo na ogled v ciklu, zanimiv prispevek v režiserjevem opusu, saj se loteva tematike ljubezni. Kaj o prvi ljubezni pravi strašni Takaši Miike? Odgovor bomo na televiziji predvajali 9. novembra.

Alcarràs ali svet, ki izginja
15. novembra sledi oddih od akcije in nasilja, saj se cikel seli v miroljubno katalonsko vasico, v očarljive nasade breskev. Katalonska režiserka Carla Simón je s filmom Alcarràs posnela odo svoji rodbini, ki je v vasici iz naslova več generacij gojila breskve. Pripoved o zadnji trgatvi na zemlji družine Solé, ki ji grozi uničenje nasadov breskev zaradi postavitve sončnih zbiralnikov, služi kot kulisa za razmislek o svetu, ki ga kmalu ne bo več. Režiserka je vloge v filmu razdelila naturščikom iz vasi in na ta način ustvarila izjemno veristično dramo. Iskrenost, toplino in obrtno veščino je prepoznala tudi žirija v Berlinu leta 2022, ko je avtorica ob koncu festivala z odra odkorakala z zlatim medvedom. Njen sloviti rojak Pedro Almodóvar je film opisal z besedo mojstrovina.

Pretresljiv osebni film hrvaškega debitanta
Celovečerni igrani prvenec hrvaškega režiserja Juraja Lerotića z naslovom Varen kraj na spored prihaja 15. novembra, tako rekoč že kot novodobna klasika. Čeprav se je režiser na začetku produkcije moral boriti za financiranje, je film v letu premiere pobral celo vrsto priznanj in nagrad, med drugim vodomca, torej glavno nagrado mednarodne žirije na Liffu leta 2022.

Eden od pomembnih učinkov filma, kot je povedal režiser za oddajo Televizorka, je bil ta, da je radikalno ovrgel kulturo sramu okrog samomora in duševnih bolezni v družini: "Psihiatri, ki se ukvarjajo s posttravmatskimi dogodki, vedo, da je vsaka izguba po svoje sramotna. Zelo malo se govori o tem, da travmatizirana oseba to doživlja kot ponižanje, ne le kot žalost. Ob tem se ta oseba osami. Menim, da film ljudem vliva pogum, da spregovorijo o nečem, česar bi se sicer nepotrebno sramovali."

Iskanje izgubljenega kralja oziroma njegovih kosti
Po zahtevni družinski drami nas bo 20. novembra pogrela komedija Izgubljeni kralj, v središču katere je ženska srednjih let in njena nenavadna strast: najti želi grob angleškega kralja Riharda III. Spomnimo, da je William Shakespeare ta kraljevi lik spremenil v velikega grobijana svetovne književnosti. Sodeč po Shakespearju, naj bi se Rihard III. neizprosno znebil nečakov, ki sta bila zakonita dediča angleškega prestola, in si uzurpiral oblast. Morda pa je šlo za pesniško pretiravanje? Komedija Stephena Frearsa želi spremeniti pogled na Riharda in izkopati zgodovinsko resnico. Posneta je po resnični zgodbi amaterske zgodovinarke Phillipe Langley in zgodovinskega društva, ki si je z velikimi napori prizadevalo za rehabilitacijo ugleda tega angleškega kralja. Odkritje Rihardovega groba v letu 2012 je bilo izjemno medijsko odmevno, po zgodbi je bil naprej posnet dokumentarec, leta 2022 pa še ta odličen, topel in trpek film z izjemno Sally Hawkins, ki v svoj lik zagnane amaterske zgodovinarke vcepi tako komične kot tragične razsežnosti.

Osamljenost in odtujenost na zahodu
Cikel vrhuncev s preteklih Liffov se 22. novembra nadaljuje s četrtim celovečernim filmom slovenskega režiserja Olma Omerzuja, ki živi in ustvarja na Češkem. Atlas ptic pripoveduje o uspešnem priletnem podjetniku, ki se sooči z lastnim propadom, potem ko izve za velik primanjkljaj na računu podjetja. Gre za sodobno, s satiričnimi prijemi začinjeno tragedijo o propadu patriarha, razpira pa tudi pogled na osamljenost in odtujenost v sodobnih zahodnih družbah, saj naslovi problematiko spletnih prevar in kako te drastično vplivajo na usode žrtev prevarantov.

Režiser je za oddajo Televizorka povedal: "Želim, da bi gledalci vzpostavili neko razumevanje do likov v filmu. Do lika patriarha sem kritičen in hkrati izpostavim njegovo tragičnost. Enako je z likom računovodkinje Marije. Nisem hotel, da bi bila karikatura. Zelo dolgo sem se ukvarjal s tem, da bi gledalec do njenega lika imel sočutje in prišel do razumevanja tega, da se lahko to zgodi vsakomur. To ni vezano na spol, obstaja tudi veliko primerov moških, ki se zaljubijo v nekoga prek interneta in mu pošiljajo veliko denarja. Gre za globljo osamljenost, ki jo doživlja zelo veliko ljudi v današnjem času."

Ne zgolj krščanska ljubezen
Morda je bila prav osamljenost mlade Benedette Carlini v italijanskem samostanu v 17. stoletju povod za njena čudežna videnja Jezusa Kristusa ter razlog za njeno romanco z vaščanko Bartolomeo, ki se je v samostan zatekla pred nasilnim očetom. Benedetta nizozemskega režiserja Paula Verhoevna nedvomno sodi med vrhunce z Liffa, prihaja pa izpod taktirke režiserja, ki ga bolje poznamo po hollywoodskih uspešnicah, kot so Robocop, Popoln spomin, Prvinski nagon in Vesoljski bojevniki. Benedetta sodi med režiserjeve manjše filme tako po proračunu kot po iztržku na blagajni, a je imel zato toliko večji odmev. Erotična drama o lezbični ljubezni med nuno in opatinjo v 17. stoletju je ob premieri v Cannesu leta 2021 takoj razdelila občinstvo; ena stran ga je nagradila s stoječimi ovacijami, druga ga je označila za bogokletno umetniško delo. O njegovih resničnih namenih se prepričajte 23. novembra.

Ne zgolj migranta
Sprehod po vrhunskih s preteklih Liffov se bo zaključil z novo mojstrovino bratov Dardenne z naslovom Tori in Lokita. Jean-Pierre in Luc Dardenne že dolgo veljata za prvaka sodobne politične ali družbeno-angažirane evropske kinematografije, oko kamere pa sta, vedno z velikim sočutjem, praviloma uperjala v življenjske stiske ljudi na družbenem robu. V zadnjih letih sta se začela posvečati tudi stiskam mladih. Če sta bila v svojem pogledu na mladost včasih še optimistična, se zdi, da je njun optimizem skozi leta opešal. O njunem zadnjem filmu Tori in Lokita sta režiserja izjavila naslednje:

"Najin film pripoveduje zgodbo o prijateljstvu, lepem in močnem prijateljstvu. Šele ko sva si to prijateljstvo zamislila kot jedro filma, sva začutila, da najina glavna lika Lokita in Tori postajata živi, edinstveni človeški bitji. Da sta presegla medijsko podobo mladih migrantov, znanih kot ‘mladoletni tujci brez spremstva’, ter postala več kot le ponazoritev primera, situacije ali teme. Najina največja želja je, da bi gledalce in gledalke, ki bodo ob koncu filma začutili globoko sočutje do dveh mladih migrantov in njunega neomajnega prijateljstva, prevzel tudi duh upora proti nepravičnosti, ki vlada v naših družbah."

Zaključni film v ciklu bo na sporedu 30. novembra.