Recimo na meji med pretresljivo osebno zgodbo in politično tendenčnostjo, meji med grozo ekstremnih dogodkov in vsakdanjostjo, med vseobsegajočo tragičnostjo in preprostim vitalizmom.
Pripoveduje zgodbo dveh otrok, starejše Lokite in mlajšega Torija, otroških imigrantov, ki jima uspe pot čez Sredozemlje v Italijo in potem v Zahodno Evropo. O njunem ozadju ne izvemo veliko, samo to, da se Lokita trudi sestaviti zgodbo o tem, da sta brat in sestra, da bi dobila papirje. V resnici pa jo je v Evropo poslala obubožana mama, da bi finančno pomagala bratoma. On naj bi bil čarovniški otrok, kakršne preganjajo zato, ker jim pripisujejo magične moči in zle namene. Ne vemo, ali je to le izjava za birokrate, ki priznavajo nasilje tujih kultur, ne pa tudi ekonomskega nasilja svojih lastnih držav, ali pa je res. Izognitev biografskosti, preciziranju dejstev o njunem ozadju, je učinkovita na različnih ravneh. Po eni strani nas postavi v dogajalni tu in zdaj, v središče akcijskega življenja, ki ga živita otroka, po drugi strani pa ji brez jokavosti ali moraliziranja uspe ohraniti fokus na objektivnost, banalnost birokratskega in ekonomskega nasilja.
Deček in dekle se preživljata s preprodajo drog, petjem karaok, soočimo pa se tudi z otroško prostitucijo. Vendar vsega tega ne opazujemo s perspektive odraslih, v legalističnih ali moraličnih perspektivah, temveč kot del nenehnega toka otroškega doživljanja in akcijskega boja za preživetje, v katerem si epizode sledijo druga za drugo, ne da bi se imeli pri njih čas ustavljati. Posledice so dvojne, krepijo namreč prijateljstvo med protagonistoma ter se kažejo na površini teles, kot panični napadi, zgoščevanje odzivov na nenormalen stres.
Brata Dardenne ne želita vzbujati usmiljenja za ceno objektivacije protagonistov, nasprotno, v ospredju so njuna ljubeča vez in njune neusahljive zmožnosti preživetja, ki pa se v svetu sistematičnega zla vendarle izkažejo za omejene. Zapomnimo si recimo prizore petja tihih pesmi v postelji, ki Toriju pomagajo zaspati, in njune trenutke skupne zabave.
Tako kljub različnim brutalnostim, ki jih prenašata, film ni nekakšna eksploatacija trpljenja, temveč presenetljivo prevladujejo nežni toni. K temu prispeva tudi realističen prikaz verige zla. Sredi vsega se znajdejo dobri ljudje, kriminalci pa niso nujno poosebljeno zlo. Recimo kuhar, ki ju uporablja kot dilerja in Lokito sili v prostitucijo, jima vseeno pošteno plačuje, odstopa hrano iz kuhinje in podobno. Poudarek je na zapleteni verigi sistemskih vzrokov, zaradi katerih odrasli nastopajo s pasivnim nasiljem, tako da otroka naravnost potiskajo v nemogoče razmere, ne da bi kdor koli prevzel odgovornost, in tako, da lahko ohranjajo razmeroma čisto vest. Lokita kot nosilka odgovornosti je ujeta med nerealistične predstave matere, banalna pravila birokracije, tihotapce priseljenskega izvora, ki se za nobeno ceno ne bodo odpovedali plačilu, in neznosne zahteve kriminalne združbe. Vanjo jo potiskajo vsi prej omenjeni, od državnih institucij, večinske skupnosti do migrantskih, od globalnega kapitalizma, ki ustvarja neenakosti, do družine. V nasprotju s političnimi aktivisti in spletnimi komentarji film svojo umetniško integritreto ohrani tako, da ne kaže s prstom samo na en vzrok, njegova izdatna vrednost pa je, da mu kljub temu uspe podati neposredno sporočilo. Gre za zgodbo, ki je velika, ker je majhna, ki ne sporoča z vnaprej izdelanimi gesli, temveč z življenjskostjo, v kateri je prostora tako za tragedijo kot veselje. Ne gre za pripoved, kakršne aktivisti in instituti, upravičeno ali ne, uporabljajo za nabiranje ogorčenih ali sentimentalnih odzivov na družbenih omrežjih, temveč za večplasten realizem. Pri katerem ni treba prikrajati realnosti, ker je ta sama po sebi krivična in velikokrat grozna.
Na filmski ravni se prav tako ne srečamo s poskusi inovacij. Gre za precej tipičen evropski film, poln klavstrofobičnih notranjih prostorov, pomanjkanja velikih planov, kjer vtis o okolju dobimo prek osredinjenja na figure protagonistov, njihove uvrščenosti v svet, ki nenehno pritiska. Film, ki pove vse, tudi tisto onkraj besed, ne da bi nam dajal vtis, da se pri tem fokusira na kakšno posebno pripovedno ali filmsko tehniko. Tori in Lokita je lep in šokanten film, ne da bi gradil na učinkih šoka. Po ogledu ostanemo s cmokom v grlu, a tudi upanjem v neusahljivost človekovega dostojanstva in moči v suženjstvo zakletih. Njegovo osrednje in izjemno prepričljivo politično sporočilo pa je: vojno, politično in kulturno nasilje ni nič hujše od ekonomskega, nad katerim si z razlikovanjem med vojnimi in ekonomskimi begunci države kapitalističnega centra umivajo roke ter ga tako pomagajo izvajati svojim lastnim korporacijam.
Iz oddaje Gremo v kino.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje