Pat Pitsenbager (Udo Kier) je na prvi pogled morda videti kot tipičen upokojenec v domu za starejše občane: udobna trenirka, duhamorna rutina, življenje v naslanjaču, ki se je skrčilo na minimum. Letargično zlaga papirnate prtičke in čaka na konec; njegov nekdanji žar občasno poblisne le iz trmastega upiranja pravilom (kajenju se ni pripravljen odpovedati niti, ko je prisiljen pogoltniti goreč ogorek, da ga ne bi zalotili.) Pat je svoj čas namreč bil Nekdo – natančneje povedano, "Liberace Sanduskyja", zaspanega mesteca v ruralnem Ohiu. V časih diska, ko so se geji na podeželju lahko družili in bili svobodni samo v temu namenjenih barih, je bil Pat frizerska zvezda tega zahojenega naselka, zaupnik snobovskih dam in edina prava referenca za frizerske trende. Njegovi zlati časi so se izpeli z izbruhom krize aidsa, v kateri je izgubil svojega dolgoletnega partnerja Davida in večino strank; zaradi malomeščanskih predsodkov so se fine gospe Sanduskyja začele v velikem loku ogibati njegovemu salonu.
Pat je danes obubožan, zagrenjen in betežen – a zdi se, da v sebi še hrani moč za pregovorni labodji spev. Dobil je namreč poziv, naj v mrtvaškem domu uredi pričesko nekdanje najboljše prijateljice, "republikanske pošasti" Rite Parker-Sloan, ki mu je pred desetletji obrnila hrbet, a ga je očitno vseeno vključila v zelo natančna navodila za lastni pogreb. "Pokopljite jo s sračjim gnezdom na glavi," najprej sikne skozi zobe s tistim svojim trdim, germanskim naglasom. A klic preteklosti je seveda premočan. Pat uprizori adrenalinski pobeg iz (nezaklenjenega, nezastraženega) doma in se poda na pot. To počne peš in zelo, zelo, počasi.
Svoje zadnje dolarje naš junak investira v nujne potrebščine (cigarete in hitre srečke), potem pa brez prebite pare prištopa v bližnji Sandusky. Starec nima niti denarja za taksi do pogrebnega doma, kaj šele za frizerska orodja in pripomočke. A to ga ne bo ustavilo: s krajo v lokalni drogeriji se opremi s pomadami, z leporečenjem na Karitasu si izgovori opravo, vredno dame. Nekje pobere vpadljiv klobuk, iz žepov privleče ogromne prstane, ki so bili njegov zaščitni znak. Iz minute v minuto je Pat bolj podoben svoji nekdanji veličini, pripravljen, da se sooči s starimi sovražnicami in zakoliči svojo zapuščino v svetu.
Glavno, kar morate vedeti o filmu, je to, da je Pat Pitsenbager Udo Kier: nemška filmska legenda (in pred leti gost Grossmannovega festivala v Ljutomeru), ki je v svoji karieri delal z legendami, kakršne so Rainer Werner Fassbinder, Lars von Trier, Dario Argento, Andy Warhol in podobni. In celo v tej sijajni karieri bo Labodji spev verjetno pomemben zaznamek: kot velikopotezna diva je v isti sapi avtoritativen, teatralen in ganljiv. Njegov Pat je komično pretiran, a obenem ranljiv, pripravljen razgaliti svoje šibkosti in stare rane.
Ogromne zasluge ima tudi scenarist in režiser Todd Stephens, ki v ravno pravem trenutku vizualne gege (na primer lestenec na glavi), ki so istočasni komični in premorejo simbolično razsežnost. Labodji spev je iskren poklon ne samo "Patu", ampak vsem pionirjem skupnosti LGBTQ, ki so se v bleščečih opravah in z diskom borili za svoj prostor pod soncem in ki niso dovolili, da se jih pomete pod preprogo. Njihovim naporom današnja skupnost dolguje tako rekoč vse, nakaže Stephens, pa čeprav očka, ki se s sinom brezskrbno igrata v parku, ne bi niti pomislila na to, da bi si za večerni izhod nadela petnajstcentimeterske pete in minikrilo. Pat in njegova druščina priznanja ne dobijo niti od ljudi, za katere so se borili.
Stephens bi nas rad spomnil, da se boj za pravice gejev ni odvijal samo na ulicah velikih mest, pač pa tudi v predmestnih in ruralnih sredinah, kjer je bilo potrebnega še toliko več napora za ustvarjanje varnih prostorov in rušenje predsodkov. Spomenik postavlja generaciji, v kateri je skoraj vsak izgubil koga bližnjega zaradi epidemije aidsa, obenem pa zaradi stigme in javnega obsojanja niso smeli javno žalovati. V tem kontekstu je filmu zelo lahko odpusti poudarjeno noto sentimentalnosti.
Film je med drugim tudi rekviem za umirajoče podeželje srednjega zahoda ZDA: okrušena pročelja, opuščene trgovine in gejevski bari, ki se zapirajo zaradi izbruha aplikacij za zmenke, pričajo o nekoč živahnem svetu, ki je danes le še mesto duhov v razkroju.
Pat – upravičeno! – s seboj že desetletja prenaša nezaceljene rane, grenkobo in zamero do ljudi, ki so ga pustili na cedilu. Labodji spev je njegova zadnja priložnost, da poišče spravo in si dovoli odpustiti mestu in svetu, ki v resnici niti ne obstajata več.
Patova nemezis je Jennifer Coolidge v sijajni, niti ne karikirani vlogi (nedavni uspeh serije Beli lotus je igralki vrnil veter v jadra), čustveni vrhunec filma pa je seveda Patovo soočenje z nekdanjo najboljšo prijateljico, ki je sprožila masovni eksodus iz njegovega salona, ko se je razvedelo, od česa je umrl njegov ljubimec. Za negibno vlogo njenega trupla je vskočila legendarna igralka žajfnic Linda Evans: film zakoraka precej globoko v vode melodrame, ko protagonista sooči z dejanskim duhom. Na tej točki bi morda režiser lahko zaupal gledalcu; določenih stvari ni treba izrecno povedati, da bi jih razumeli.
Labodji spev je grenko-sladek, a radikalen poklon boju za vidnost skupnosti LGBTQ, klofuta vsakomur, ki bi si drznil zavijati z očmi nad ekscesi in teatrom kraljic preobleke. Revolucija ima mnogo obrazov, in eden od njih je pač posut z bleščicami.
Ocena: 4,5
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje