Lahko noč, mamica je hkrati minimalistična in groteskna srhljivka ter soliden dodatek k filmskemu tropu zloveščih otrok z angelskimi obražčki.

Nekje na avstrijskem podeželju desetletna dvojčka Lukas in Elias (Lukas in Elias Schwarz) živita sama s svojo materjo (Susanne Wuest), ki je pravkar prestala obsežne (kozmetične?) operacije na obrazu. Povita kot mumija, ki spominja na ujetnico Almodovarjeve Kože, v kateri živim - izpod povojev se vidijo samo njene zabuhle, rdeče oči - zagrinja zavese njihove hipermoderne, sterilne vile, zahteva tišino in se pred sinovoma zaklepa v svojo sobo. Morda čisto normalno obnašanje za okrevajočo bolnico, ki ima - tako je nakazano - za seboj težaven razhod z možem, in za žensko, ki je televizijska voditeljica in zato polaga precejšen pomen na svoj videz. A "mamica" je v zadnjem času tako vzkipljiva, tako nagnjena k izbruhom nasilnega discipliniranja, da se fantka počutita, kot da sta v hiši zaprta s tujko. Tudi v mirnejših trenutkih si ni podobna: v igri ugibanja ji niti po naključju ne pade na pamet, kdo bi lahko bila televizijska osebnost z dvema otrokoma (ona sama).

Ko Lukas in Elias v družinskem albumu najdeta sliko, na kateri se njuna mama objema z žensko, ki ji je na las podobna, je njuna paranoja potrjena: mamo je zamenjala neznanka, zlovešča tujka.

Franzeva ter njen soscenarist in sorežiser (in nečak Ulricha Seidla!) Severin Fiala, ki zgodbo odvijata z varljivo hladnokrvnim, umirjenim tempom, od začetnih kadrov dalje zavestno gradita neoprijemljivo zlovešče vzdušje. To, da fantka gojita gomazeče ščurke, ki občasno uidejo iz svojega terarija, ter da pod posteljo skrivata bolnega mačka, ki nato mrtev konča v kleti ("Prepričan sem, da je bila mamica"), ima seveda funkcijo stopnjevanja našega nelagodja in obenem spada v klasični, prepoznavni repertoar žanra.

Kadar se ne igrata s ščurki ali vohunita za materjo, sta dečka tudi čisto normalna desetletnika, med katerima je očitno nezlomljiva vez, mati pa je (še posebej, preden si sname povoje), zlovešča, odsotna in vse prej kot ljubeča prezenca; gledalčeva pripadnost tako dolgo ne more biti zares na eni ali drugi strani.

Prizorišče, družinsko okolje in narava terorja, ki vzklije v njem, bodo marsikoga spomnili na tematsko igrišče Michaela Hanekeja (Funny Games, Beli trak); Lahko noč, mamica, ki sicer veliko vprašanj pušča odprtih, gotovo ne sprejema predpostavke, da so nekateri ljudje pač "zlobni"; nepridigajoče, a jasno s prstom pokaže na silnice vzgoje, narcizma in družbe, ki pripomorejo k razcvetu družinskih patologij. Ironično plasirani uvodni kader družine von Trapp (Moje pesmi, moje sanje), ki složno intonira pesmico, nastavi ton pripovedi jo zasidra v polje (nagnite) družinske celice.

Prav Seidlov film Paradiž: Vera bo padel na misel ob prizorih s premišljeno kompozicijo, kjer se pred najbolj zavrženimi dejanji malce pomoli ali pa se zlovešče načrte kuje pod varnim zavetjem razpela na steni, medtem ko končni obračun s "sovražnikom" zajadra v vode skoraj cronenbergovskega body horrorja.

Hiša na samem, v kateri se odvije levji del dogajanja, je modernistični tempelj udobja samo na prvi pogled: v resnici je opresiven labirint strahov, ki s svojimi ogromnim portreti zamegljenih silhuet in ostrimi robovi odbijajoče deluje še na takega minimalista. A to seveda ne pomeni, da narava ponuja kakšno uteho: direktor fotografije Martin Gschlacht (sodeloval je tudi pri Seidlovem dokumentarcu V kleti, ki ga prav tako lahko vidite na Liffu) še v intenzivnih zlato-zelenih odtenkih koruznega polja in gozdov najde hladno, odbijajočo prostranost.

Franzeva se že s svojim prvim od moža "ločenim" projektom (čeprav je bil Seidl naveden kot producent) vzpostavlja kot intrigantna, samosvoja avtorica z okusom za temno plat življenja. Čeprav ima film veliko osrednjo skrivnost, ki je tukaj ne gre razkriti, pa tudi pozoren gledalec, ki jo razvozlja, še preden mu je rešitev ponujena na krožniku, v njem lahko najde toliko pripovedne spretnosti in estetike, da je Lahko noč, mamica veliko več kot le uganka, ki izgubi čar, ko jo enkrat znaš rešiti.

Film vsekakor ni za vsakogar, vsaj ne za tiste z nizkim tolerančnim pragom za gravž in z odporom do ideje, da so mali fantki lahko tudi veliki sadisti. Kar se začne kot "zgolj" psihološka grozljivka, se počasi stopnjuje v težko gledljivo ultranasilje. Kljub uspavankastemu naslovu tako ogleda tik pred spanjem ne priporočam.

Ocena: -5; piše Ana Jurc