Tema, ki jo obravnava film - epidemija aidsa v zgodnjih 90. letih v Franciji - roko na srce, za širše občinstvo ni najbolj privlačna. Dalo bi se tudi razpravljati o tem, koliko je zares tema še aktualna, pa čeprav je dodobra zaznamovala konec prejšnjega stoletja.

A Robin Campillo, ki je občinstvo na Liffu prepričal že leta 2008 kot scenarist Razreda, tematiko, ki bi bila lahko duhamorna in prežeta z vonjem po naftalinu, dvigne nad povprečje. Že dolgo ni bil film o umiranju tako poln življenjske sle in strasti, film o bolezni pa tako političen, kar pa je logično, glede na to, da je bil Campillo pred 20 leti sam član aktivistične skupine Act Up, na katero se film osredotoča.

Aids - bolezen istospolnih?
Pariški Act Up, podružnica newyorške matične organizacije, je bil ustanovljen leta 1989 kot radikalna skupina za boj proti aidsu, za katerim je takrat v Franciji vsako leto obolelo 6.000 ljudi - dvakrat več kot v Veliki Britaniji ali Nemčiji. Ker so bili številni člani skupine tudi sami HIV-pozitivni, je imel njihov boj še toliko bolj izrazito čustven naboj in so svoje zadnje dni preživeli v obupanih poskusih zdramiti francosko družbo. Skratka, krilatica "gre za življenje ali smrt" pri tej konkretni skupini dobi precej nujnejši pomen.

Oblasti so medtem bolj ali manj nezainteresirano stale križem rok in prepuščale vse rešitve počasnim birokratskim mlinom ter milosti in nemilosti velikih farmacevtskih družb, ki so preračunljivo odmerjale potencialna učinkovita zdravila in zavirale medicinske raziskave. Aids je imel vedno konotacijo bolezni homoseksualcev, zato so bili oboleli postavljeni na stranski tir, njihove stiske delegirane kot drugorazredne in potisnjene nekam na zadnje strani časopisov.

Act Up so skušali zdramiti družbo, izvajati pritiske na farmacevtske družbe in politike z radikalnimi akcijami, kot so bili vandalistični podvigi z umetno krvjo na sedeže podjetij z apartčiki, ki bi raje videli, da oboleli ostajajo nevidni. Ki bi raje videli, da na njihovih srednjih šolah ni avtomatov s kondomi, ker da ti "spodbujajo razvrat".

In ko smo že ravno pri srednjih šolah - spodaj podpisana je imela to smolo, da si je dopoldansko projekcijo ogledala z večjo skupino ljubljanskih srednješolcev, za katere je nekdo menil, da so dorasli ogledu filma z gejevsko tematiko. Glede na neokusna glasna neodobravanja ob vsakem intimnem prizoru, lahko zatrdim, da niso.

Predsodki ostajajo
A nazaj k filmu. 120 utripov na minuto s precej dolgo minutažo (140 minut) resno preizkuša gledalca, zlasti z dolgimi ekspozicijami večernih predavateljskih razprav o deljenju obolelih celic, iskanju udarnih sloganov in pripravah na nove akcije. Na trenutke tako filmu grozi, da bo zdrsnil v didaktičnost s svojo naracijo "vse, kar ste si želeli vedeti o aidsu", a režiserju uspe, tik preden se to zgodi, povišati tempo in z res odlično montažo in zvočno kuliso film spraviti v drugo prestavo.

Tako so počasni posnetki plesa v nočnem klubu, ki se na neki točki zlijejo v erotične prizore prvega ljubljenja osrednjega para, Nathana (Arnaud Valois) in Seana (odlični, presunljivi Nahuel Perez Biscayart), eni najboljših v filmu, ki mu sicer ne manjka vizualno impresivnih kadrov, pa naj si gre za akcije z umetno krvjo, parado ponosa ali pa krvavečo Seno v zadnjem delu filma. Da ne rečem, da ne pomnim, kdaj je Smalltown Boy britanskega synthpop tria iz 80. Bronski Beat v kakem filmu tako prišel do izraza.

Campillu z očitno osebno noto, jekleno trdno strukturo, odlično igralsko zasedbo in dobršno mero pikrega humorja nekako uspe narediti veliki film o epidemiji, ki ima danes, jasno, precej manjše razsežnosti, kot jih je imela v 80. in 90. letih, zato je za mnoge, zlasti za mlajšo generacijo, tema neaktualna, da ne rečem nezanimiva, so pa očitno, kot se je izkazalo tudi z mojo nesrečno srednješolsko matinejo, predsodki do istospolno usmerjenih še prav tako močni, kot so bili pred četrt stoletja.

Ocena: -5; piše: Kaja Sajovic