Kar pade prvo v oči pri šestem filmu ruskega režiserja Borisa Hlebnikova, je, da čeprav film obravnava resne teme, kot so alkoholizem, birokratska rigidnost in zakonske težave, Aritmija ni še en turoben, mračen in depresiven ruski film, ampak je na njem nekaj lahkotnega.

To ni presenetljivo, če vemo, da si je Hlebnik Aritmijo sprva zamislil kot komedijo, a je ob raziskovanju življenj ruskih reševalcev ton filma skrenil v resnejše vode. Še vedno je sicer ohranil kar nekaj humornih vložkov, ki morda ne trenutke celo preveč razbremenijo film, da ne bi zajadral v mučno obdukcijo nekega zakona ali pa v pesimističen prikaz ruskega zdravstvenega sistema.

Hlebnik v ospredje svoje zgodbe postavi mlad par zdravstvenih delavcev - Oleg (Aleksander Jacenko) dela kot zdravniški tehnik v reševalnem vozilu, Katja (Irina Gorbačeva) je zdravnica na urgenci, ambicioznejša, resnejša in, ne nepomembno, bolje plačana. Skupaj sta že od univerze, zdaj pa je njun odnos zašel v slepo ulico, kar očitno bolj žre njo kot njega. "Blue Valentine sreča (serijo) Urgenca," so ameriški kritiki povzeli Aritmijo in je nekaj resnice na tej oznaki - le, da je rusko videnje neke zveze, presenetljivo, manj depresivno od ameriškega v Blue Valentine.

Zakon na preizkušnji
Katja sicer relativno svetniško prenaša Olegovo pijančevanje, nonšalanco in čustveno otopelost, a nam Gorbačeva s svojo subtilno igro precizno naslika počasno kopičenje frustracij. Ko se na rojstnodnevni zabavi njenega očeta Oleg že zelo zgodaj napije in spravlja Katjo v zadrego, ji je dovolj in mu prek SMS-a sporoči, da hoče ločitev.

Čeprav Oleg nikakor ne razume, v čem je težava, pa vdan v usodo privoli tako v ločitev kot tudi v začasno sobivanjsko rešitev, dokler si ne najde stanovanja - ona bo ostala v spalnici, on bo spal na napihljivi vzmetnici sredi njune majcene kuhinje.

Ni treba poudarjati, da na Olega zakonska kriza v kombinaciji s stresom na delovnem mestu ne deluje najbolj blagodejno, zato je tista kuhinja bolj kot spalnica prizorišče celonočnih krokanj, po katerih Oleg nekako zjutraj še vedno lahko bolj ali manj spodobno opravlja svoje delo kot reševalec.

A tudi na tem področju se nenehno zapleta v spore in težave, saj vztrajno ignorira vsa pravila, proti njemu pa se kopičijo pritožbe bodisi zaradi razžalitve verskih čustev Jehovovih prič bodisi zaradi "zdravljenja" hipohondrske ženice s placebo tabletko v obliki plastičnega naboja, ki naj ga nadležna ženica seslja dva tedna. Požvižga se tudi na novega vodjo, ki skuša ekipi reševalcev vsiliti nov, neživljenjski pravilnik 20-20-20 (največ 20 minut do prihoda do pacienta, 20 minut oskrbe, 20 pacientov v eni izmeni).

Komentar ruskega zdravstva
"Briga me, ali pacient umre v oskrbi glavnega zdravnika, glavno, da ne umre, ko ga oskrbujete vi," hladno pribije vodja, ko se mu reševalci potožijo, da bodo izgubili več pacientov, če jih bodo odpravili po hitrem postopku. Kak drugi ruski film bi morda dal več poudarka na ta sociopolitični vidik in na kritiko okostenele, neživljenjske, hladne ruske birokracije, pri Aritmiji pa je ta del postavljen bolj na stranski tir, v ospredju pa je raziskovanje odnosa med zakoncema.

In prav v tem je Aritmija najmočnejša, ko tako življenjsko prikaže razmerje, ki po nekaj letih zveze izgubi tisto začetno iskrico in se počasi začnejo kazati drobne razpoke, ki so za enega izmed partnerjev precej vidnejše in moteče kot za drugega. Oleg, kot toliko moških v podobnem položaju, za Katjine frustracije zmotno krivi svoj slabši finančni status, s čimer njeno jezo in obupanost le še podžge. A hkrati, kot nakazuje že naslov filma, za zakon ni nujno prepozno in bi za pravilen srčni utrip morda potreboval le ustrezen odmerek adrenalina.

Ocena: -4; piše: Kaja Sajovic