Brez ljubezni sicer (razen po minutaži) nima epskih in bibličnih razsežnosti njegovega prejšnjega, v Cannesu nagrajenega filma, je pa tema, ki se je loteva, po eni strani še turobnejša - umazana ločitev, v katero poseže izginotje sina našega osrednjega para.

Kot je jasno že takoj od začetka, za Ženjo (Marjana Spivak) in Borisa (Aleksej Rozin) ni več nobene rešitve - ljubezni, če je med njima sploh kdaj bila, že davno ni več, zdaj se samo še obkladata z žolčnimi žaljivkami in si podajata 12-letnega edinca Aljošo (Matvej Novikov), introvertiranega, za računalnik prisesanega fanta, za katerega se zdi, da nobeden od staršev zares ne ve, kaj bi z njim.

Ona ga namerava po ločitvi poslati v internat, njega bolj kot za dobrobit sina skrbi, kako bo na to gledal njegov versko blazni šef, ki ima v podjetju, kjer je Boris zaposlen, posebno "korporacijsko politiko" - vsi zaposleni morajo biti poročeni, družinski ljudje. Ampak Boris morda ima rešitev - če se hitro loči in še hitreje poroči s svojo mlado, visoko nosečo ljubico Mašo (glavni vir Ženjinega gneva), morda šef niti opazil ne bo.

Medsebojno izkoriščanje
Ženja v tej Zvjagincevovi različici Bergmanovih Prizorov iz zakonskega življenja kljub vlogi prevarane žene nikakor ni žrtev - kot zabrusi Borisu na roadtripu iz pekla, ga nikdar ni ljubila in se je z njim poročila samo, da bi pobegnila pred posesivno, neljubečo mamo. On je po drugi srani hotel družino - a zdi se, da bolj iz neke predstave o tistem, kaj se v družbi pričakuje, in iz karierne preračunljivosti. Vprašanje zakoncev torej ni, kje in kdaj se je družinska idila porušila, ampak kdo je v zakonu drugega bolj izkoristil.

V neki ameriški kritiki filma Brez ljubezni sem prebrala pripombo, da Zvjagincev podaja skrajno mizogino videnje ženskega spola - noseča ljubica je predstavljena kot kliše "druge ženske", seksapilna, a puhla in egoistično posesivna, tašča kot zagrenjena histerična čarovnica, Ženja pa malodane kot Medeja, ki je hotela Aljošo najprej splaviti, nato pa od same zamere do "mulca", kot ga kličeta oba starša, ni proizvedla mleka za dojenje.

Kot mati najstnika ji več kot očitno ne gre kaj dosti bolje - bolj kot s sinom se ukvarja s svojim zunanjim videzom, "všečkanjem" po Instagramu in predajanjem mesenim užitkom s svojim dobro situiranim in dobro ohranjenim starejšim ljubimcem.

Turobna podoba sveta
A v resnici Zvjagincev tudi do svojih moških likov ni kaj bolj prijazen - Boris je predstavljen kot brezhrbtenična moška spužva, ki mu je več do zunanje fasade in brezjajčnega izogibanja neposrednega konflikta, kot pa da bi bil to izoblikovan moški z lastno identiteto in značajem.

In nekje, ko se oba starša medita v postkoitalni vznesenosti vsak ob svojem novem partnerju, Aljoša izgine neznano kam. O Ženjinem materinskem čutu vse pove, da policistu ne more povedati niti, kdaj je sina nazadnje videla doma.

Iskanje izginulega
Film se v drugi polovici tako prevesi v dramo iskanja pogrešanega otroka, ko prostovoljska skupina (ruska policija se s "pobeglimi pamži" ne ukvarja, nam je povedano) mukotrpno preiskuje vsak kotiček okoliških stanovanjskih blokov, parka, rečnega nabrežja, gozda in zapuščene stavbe, kjer imajo Aljoševi sošolci svojo "bazo" za skrivanje pred odraslimi.

Kak drug film bi to priložnost izkoristil za zbližanje odtujenega para, nekakšno zakonsko katarzo v času največje nočne more vsakega starša. Ne Zvjagincev. Boris in Ženja ostajata neomajno vsak na svojem bregu - on neodločna copata, ona hladna in bolj ali manj obvladana.

Proti koncu sicer se pokažejo razpoke te njune čustvene otopelosti, a ne dovolj, da bi nam Zvjagincev podal kak res optimističen pogled na človeštvo. V Rusiji Zvjaginceva ni prostora za ljubezen, implicitno pa poda podobo "matere Rusije", ki žre svoje otroke. V tej zadnji postavki sicer jekleno trdno in koncizno zgradbo filma zmotijo malce nepotrebni, ceneni politični vložki v obliki TV-poročil o ukrajinski krizi. Ni treba poudarjati, da Zvjagincev ni ravno ljubljenec Kremlja. Ostaja pa eden boljših ruskih režiserjev, Brez ljubezni pa eden od vrhuncev letošnjega Liffa.

Ocena: - 5; piše: Kaja Sajovic