Četrti celovečerni film Andreja Zvagincjeva je njegov najambicioznejši in najpogumnejši. "Film je nastal s podporo ruskega ministrstva za kulturo", preberemo pred prvim kadrom, kar zveni precej ironično, saj je Leviatan tako ostra kritika ruskega političnega ustroja in njenih "sedmeroglavih" oblastniških metastaz, da lahko Zvagincjeva in soscenarista Olega Negina gladko označimo za politična oporečnika.

Ne, Vladimir Putin v filmu nikdar ni eksplicitno omenjen (razen njegovega portreta, ki visi nad županovo pisarniško mizo), njegovo vsemogočno vlogo v Leviatanu prevzame župan malega mesta na skrajnem severozahodu Rusije ob Barentsovem morju, ki skupaj s svojimi zakupljenimi in podkupljenimi organi oblasti pooseblja vse, kar je gnilega in trohnečega v materi Rusiji. Nič subtilnega ni na razpadajočem kitovem okostju na obali fotogeničnega polotoka Kola, ki ga Zvagincjev mojstrsko ovekoveči s širokokotnimi posnetki veličastne, a odtujene severnjaške pokrajine in valovi, ki neusmiljeno butajo in tolčejo po pečinah, a Leviatan s svojo naturalistično noto udari s polno močjo tolikokrat in na toliko različnih ravneh, da ostane z gledalcem še dolgo po koncu filma.

Zvagincjev, ki je ne več kot najmlajši pred dobrim desetletjem na mah osvojil festivalsko občinsto po vsem svetu z Vrnitvijo (zmagovalec Benetk 2003 in Liffa 2004), je z Leviatanom ustvaril sodobno rusko klasiko, pri čemer je izhajal iz Jobove knjige o Sizifovem boju malega človeka z vsemogočno oblastjo in trpljenju nedolžnega in knjige Leviatan Thomasa Hobbesa iz leta 1651 o vladnem nadzoru in človekovi "pogodbi s hudičem".

V središče zgodbe postavi Koljo (Aleksej Serebrjakov), preprostega malega moža, ki si je na obali pred leti zgradil svoj dom, v katerem zdaj živi s sinom Romo (Sergej Pohodajev) in svojo lepo drugo ženo Liljo (Elena Ljadova), a mu hoče mesto (beri: vsemogočni župan v podobi Romana Madjanova) zdaj zemljišče za drobiž zaseči, hišo pa porušiti. Kolja ne popušča in se spusti z županom v boj, ki se zdi že od vsega začetka obsojen na propad, pa čeprav angažira svojega starega prijatelja, moskovskega odvetnika Dmitrija (Vladimir Vdovitčenkov).

Dmitrij sicer pozna županovo "sorto", kot pravi, zato v nasprotju z vročekrvnim Koljo ravna bolj pragmatično in proti županu zbere debel fascikel dokazov o najrazličnejših grdobijah, s katerimi ga skuša izsiljevati, a se pri tem takoj pokaže, kako naivno je njegovo podcenjevanje "sedmeroglave" pošasti. Veje oblasti so prepletene v mrežo korupcije in medsebojnih uslug, najsibo počitniška vila za sodnico ali pa gotovina za policistko, ki jima župan naravnost pove, da je za njiju bolje, da ne vesta, kaj vse je v omenjenem fasciklu. Ugovorov ni.

Še tisti predstavniki zakona, ki so v Leviatanu predstavljeni kot poštenjaki, imajo svoje hibe, kot je zlivanje vase velike količine vodke, preden se usedejo za volan. Prometni policist. Vsi pa za dosego višjega cilja radi uporabljajo ruski modus operandi: "Bi malo pritisnili nanj? V mejah zakona, seveda." Samo, da je zakon v tem kontekstu zelo raztegljiv pojem.
Svoj del v pajkovi mreži igrajo tudi cerkveni oblastniki, ki jih film sicer ne naslika popolnoma enoznačno, a dovolj kritično, da ni dvoma, kaj si misli o duhovščini, ki pridiga o spoštovanju Najvišjega, pri tem pa si na (dobesedno) ruševinah malega človeka zida cerkvene palače, medtem ko mladina lupino stare cerkve uporablja za svoje popivanje in samouničevanje. Osrednji ženski lik prispeva k tragediji na osebnejši ravni, a Leviatan nikdar ne zaide v mizogene podtone - njegove ženske so več kot samo figure na moški šahovnici. "Na začetku smo vedno luštne, potem bi nas pa najraje ubili," se pošali Liljina prijateljica, policistova žena, ki moža nadvlada tako s pitjem kot z ostrino jezika.

Leviatan s kirurško natančnostjo razgali rusko brezkompromisno in samodestruktivno dušo, pri čemer pa scenaristični dvojec ob vsem zloveščem tonu uporabi dobršno mero suhega humorja, ki vsaj malce razbremeni kot struno napeto tragedijo. Eden bolj komičnih prizorov v filmu je tako tisti, ko se druščina odpravi na praznovanje rojstnega dneva, ki ga slavljenec predstavi približno takole: "Odrinemo na pot, se napijemo, malo streljamo in nazaj."

Ko jim, opitih od decilitrskih doz vodke, zmanjka tarč, iz prtljažnika potegne portrete odsluženih sovjetskih in ruskih predsednikov, pri čemer opazno izostanejo tisti sodobnejši ("Za sodobnike je še prezgodaj, še nimajo zgodovinske perspektive."), morda tudi zaradi nemoči spopada z aktualnimi veljaki in sistemom, ki potiska posameznika in ga gnete po svojih pošastnih apetitih.

Zasnova 142 minut dolgega (in niti za minuto ne predolgega) filma je premišljena in postreže z vrsto vrhuncev, pri čemer se Zvagincjev inteligentno odloči, da nekatere ključne spopade ohrani zunaj kamere, s čimer gledalcu prepusti prosto interpretacijo dogodkov. Jasno je le eno - da po nobeni interpretaciji ne zmaga ne mali človek ne poštenje. Pošast, ki v filmu niti ni brezdušni oblastnik, ampak sistem, je premočna.

Ocena: 5; piše Kaja Sajovic