Francoski režiser Jacquesu Audiard, ki sta ga proslavila predvsem odlična Prerok (2009) ter Rja in kost (2012), je ob prejetju zlate palme dejal, da upa, da bo zmaga Dheepana pomagala priseljenskim delavcem v Evropi, a razen presenetljivo hollywoodsko srečnega konca jim preostali del filma prav veliko upanja ne more vliti.

Če se je Audiard v Preroku osredotočil na ob rob potisnjene mlade Francoze severnoafriških korenin (po nedavnih pariških napadih bi si veljalo film ponovno ogledati), se tokrat odpravi na Šrilanko, kjer se državljanska vojna bliža koncu. Dheepan (prepričljivi Antonythasan Jesuthasan, sicer nekdanji otroški vojak pri Tamilskih tigrih) se bojuje na strani Tamilskih tigrov, uporniških borcev za svobodo, a ker je njegova stran tik pred porazom, se v upanju na boljše življenje odloči, da zbeži v Evropo.

Na poti se mu pridružita ženska (Kalieaswari Srinivasan) in osirotela deklica (Claudine Vinasithamby), ki se v obljubljeni deželi predstavljajo kot družina, ta naveza treh popolnih tujcev, ustvarjena po sili razmer, pa filmu doda tako kanček romantične (čeravno disfunkcionalne) note kot tudi odpira vprašanja vzgajanja otroka, na katerega te pravzaprav ne veže kaj dosti več od golega oportunizma.

Ko ta "ad hoc" družina brez znanja francoščine prispe v Pariz, se selijo iz enega začasnega doma v drugega, dokler se Dheepan ne zaposli kot hišnik v zanikrnem bloku v eni od zloglasnih predmestnih sosesk, ki jim vladajo darvinistični zakoni preživetja najmočnejšega. Z delom počasi in težko gradi novo življenje za svoji "ženo" in "hčerko", a mu začne nasilje, ki mu je priča, ponovno odpirati vojne rane. Vrtincu nasilja težko ubežiš, tudi če zamenjaš časovne pasove in Dheepan se nehote ponovno znajde na prvih bojnih položajih, le da šrilanško džunglo tokrat zamenja betonska.

Audiard nam ponudi do zdaj najbolj intimen in iskren vpogled v stiske priseljenskih delavcev, pri čemer problematiko prikaže izključno skozi oči beguncev, tudi zato večji del dialogov poteka v tamilščini. Prikaz vsakdana priseljenca mine brez senzacionalizma ali moraliziranja, režiser pa s subtilnimi detajli, od kulturnih in jezikovnih preprek, dezorientacije, do težav pri balansiranju med dvojno asimilacijo (v francosko družbo in v tisto iz predmestja, ki sta si pogosto diametralno nasprotni), naslika verodostojen prikaz "obljubljene dežele" iz drugega zornega kota.

Film sicer, v nasprotju s Prerokom, zaradi obilice podzgodb in podzapletov, pa tudi s pravljičnim koncem zlasti v drugi polovici občasno izgubi rdečo nit, s tem pa tudi izgubi moč, tako da vsega potenciala ne doseže, vseeno pa se gre - tudi igralcem - zahvaliti, da Dheepan gledalca ne pusti ravnodušnega, čeprav bo ostal v spominu manj časa kot Prerok ali Rja in kost.

Ocena: - 4; piše Kaja Sajovic