Skoki čez plot, prestavljanje iz ene boemske kavarne v drugo, srkanje vina, večerne debate o najnovejših romanih in liberalen (praktičen?) pogled na koncept zakonskega stanu.

Režiser pod drobnogled vzame založniški svet in kakšno prihodnost imajo v modernem svetu digitalizacije ter pametnih telefonov v resnici tiskane knjige (kvarnik: vprašljivo).

V središče zgodbe Assayas postavi par višjega srednjega razreda – Alain (Guillaume Canet) je uspešen pariški knjižni založnik, Selena (Juliette Binoche še v tretjem filmu na tem Liffu) je igralka, zvezdnica malce banalne policijske serije, s katero se Seleni zdi, da zapravlja svoj umetniški izraz.

Osrednjo trojico sestavlja še Léonard (Vincent Macaigne), sicer relativno uspešen avtor Alainove založbe, ki pa ima eno pomanjkljivost – zna pisati le o sebi in o svojih razmerjih, kar Alainu začne presedati in njegov zadnji roman zavrne, se pa zanj iz nekega razloga potegne Selena.

Alain ima medtem preveč dela z digitalizacijo svoje založbe, da bi ta ujela korak s časom in konkurirala blogerjem, da bi se poglabljal v razloge, zakaj ima žena nenadoma tako velik interes za Leonardovo delo.

Založniški svet je tema, ki je lahko za gledalca malce duhamorna, kar v primeru Dvojnih življenj ni tako, saj je z dinamiko med pari in nevrozami glavnih likov bližje lahkotni komediji – v tem delu film dejansko deluje, se pa podre v osrednjem delu, razčlenjevanju vprašanja o prihodnosti knjig in založništva.

Prizori, ko osrednji liki med srkanjem vina razglabljajo o tem, kam vodi digitalizacija in kakšno vlogo imajo pisatelji danes, so skrajno didaktični, prisiljeni in delujejo bolj kot statični prizori, vzeti iz gledališke igre, kot pa kakšen resen uvid v tematiko.

Dvojna življenja naslova ne črpajo v očitnem – dvojnih življenjih, ki jih vodita Alain in Selena, vsak s svojim ljubimcem oz. ljubimko, zaradi katerega pa se nihče od njiju kaj dosti ne obremenjuje (pač, smo Francozi, nam sporoča film, in smo dovolj stari, da iz tega ne delamo drame), ampak v prepletanju fikcije z resničnim, kar ponazarjajo Leonardovi romani, ter v skrivanju čustev za fasado samoironije in kvaziintelektualnih debat med prijatelji.

Podobno kot v Oblakih nad Sils Mario si Assayas tudi ne more pomagati, da ne bi znova zašel na metapodročje, tudi tokrat s svojo muzo Juliette Binoche, ki v Dvojnih življenjih igra – igralko, hkrati pa si jo Alain želi za zvezdniško naratorko zvočnih knjig.

Na koncu kljub poskusom, da bi likom dodal kompleksnost, ki je na začetku nedvomno nimajo, Assayas ostane le pri tem – poskusih. Dvojna življenja so povsem simpatičen in kratkočasen film, katerega daleč najbolj duhovita domislica je nedvomno ponavljajoča se šala o spolnem aktu med projekcijo Hanekejevega Belega traku, a mu globlje od skupka peščice bistroumnih replik in malce bolj sofisticirane komedije nikdar zares ne uspe priti.

Ocena: +3; piše Kaja Sajovic