Lars von Trier, ki je v preteklosti ustvaril več markantnih glavnih vlog za ženske – od Emily Watson v Lomu valov (1996) do Charlotte Gainsbourg v Antikristu (2009) in Nimfomanki (2013), Kirsten Dunst v Melanholiji (2011), itd. – je tokrat svojo zgodbo spletel okrog moškega, natančneje, okrog serijskega morilca, ki v svojem krvavem početju vidi višje umetniško poslanstvo. V ta namen je v maniri Quentina Tarantina iz delne pozabe izbrskal na stranski tir potisnjenega igralca, Matta Dillona. Dvomim, da bo kontroverzni film Dillona spravil nazaj v prvo igralsko kategorijo, je pa treba priznati, da premore cel razpon od odljudnosti do karizmatičnosti, ki ga terja vloga Jacka.

Podčrtati hočem predvsem eno: Hiša, ki jo je zgradil Jack je dejansko neokusen in upravičeno kontroverzen film, a definitivno ne zaradi prizorov ekscesnega nasilja in ubijanja. (Ti prizori niso nevzdržni, ker v njih ni elementa presenečenja: popolnoma jasno je, koga je Von Trier pripeljal na prizorišče, da bi ga neusmiljeno zaklal ali zadavil.) Film je "nasilen" zaradi svoje egocentričnosti, samopomilovanja in poenostavljenih interpretacij pomena umetnosti. Seveda bi se dalo argumentirati, da vsak režiser snema predvsem filme o sebi in svojih nevrozah, a Von Trierjeva introspekcija je na tej točki samo še vztrajna zahteva po potrditvi.

Jack o svojih umorih – ki jih ilustrira s petimi "naključno izbranimi" incidenti iz dvanajstletnega obdobja – v nasneti naraciji pripoveduje nevidnemu Brunu "kliči me Verge" Ganzu; sprva ni jasno, ali se srečujeta na psihiatrovem kavču ali pa gre morda za zagovor pred Bogom (odgovor je veliko bolj literaren in se navezuje na Danteja.) Jack očitno ni eden tistih psihopatov, ki svet očarajo s svojo karizmo – že njegova prva žrtev, recimo ji kar "nadležna gospa" (igra jo Uma Thurman), mu pove, da je videti kot serijski morilec. Nadležna gospa ga je s svojimi opazkami tako iztirila, da ji je bil skoraj primoran razčesniti lobanjo z njeno lastno avtomobilsko dvigalko, razumete. Tudi naslednja žrtev, železničarjeva vdova (Siobhan Fallon Hogan), ki "zavarovalniškega agenta" Jacka spusti v hišo, da bi ji pomagal izposlovati višjo pokojnino po možu, je s svojo naivno zaupljivostjo tako rekoč sama kriva za svoj umor.

Že v preteklosti so se pojavljale debate o tem, ali ni Von Trierjevo na prvi pogled simbiotično razmerje z muzami v resnici le kamuflaža za njegovo mizoginijo, ki bruha na dan pri obravnavi ženskih likov. Pri prejšnjih filmih se je avtorjeva umetniška intenca gotovo dala zagovarjati, a tudi tokrat se bo našel marsikdo, ki bo "razumel", da z uporabo seksističnih stereotipov Von Trier s prstom kaže na okrivljanje žrtev, ne pa, da tudi sam sodeluje pri tem. Pri tem imejte v mislih, da ima Jack dekle, kliče jo samo Preprosta (Riley Keough), ki ji počasi in premišljeno odreže dojko, medtem ko se naglas sprašuje, zakaj, oh zakaj, morajo biti vedno za vse krivi moški. Črni humor? Žolčna obsodba patriarhata in brezčutnega sveta, ki se obrne stran, tudi ko Jack svoji žrtvi dovoli, da sredi naseljene soseske vrešči na pomoč? Ali pa morda samo grd, sadističen prizor, odgovor vsaki ženski, ki je kdaj imela kako pripombo na račun Von Trierjevega šovinizma? Ali je mučenje in ubijanje žensk res dobra metafora za … mučenje in ubijanje žensk? Nekaj, kar gaga in čofota kot (pohabljena) raca, je na koncu koncev po navadi res – raca.

Vsak prizor je malenkostna žalitev, bodica, namenjena vsem, ki so se Von Trierju kaj zamerili z nerazumevanjem ali kritiziranjem njegove veličine. Canskemu filmskemu festivalu očitno nikoli ne bo odpustil, da so ga pred sedmimi leti zaradi komentarjev o simpatiziranju s Hitlerjem "za vedno" pregnali z Riviere kot persono non grato. Prepričana sem, da je prav zanje v film stlačil odlomek, ki poveličuje arhitekturne vizije Alberta Speera (in obvezni kader Speera v prijateljskem pomenku s Hitlerjem.) Film je bil namreč predvajan v netekmovalnem sporedu Cannesa (toliko o dosmrtnem izgonu!) in Von Trier si zdaj najbrž predstavlja, da je od tega soočenja odkorakal kot zmagovalec.

Umori so prepleteni z diatribami o Williamu Blaku, svetosti žrtvovanja jagnjet, najboljši različici nemških vojnih bombnikov in katedralah, ki največje umetnine umaknejo v odročne kotičke, čim bližje Bogu. Jack teoretizira o "plemeniti plesni", ki je potrebna za določene vrste vina, in o etičnih pravilih lovskega protokola (ki jih takoj nato demonstrira na primeru majhne družinice – to je prizor, ob katerem so ljudje začeli množično zapuščati dvorano.) Nadene si vzdevek – Gospod Prefinjeni – in zavrača Vergeove očitke, da zgodbe nalašč pripoveduje tako, da so vse njegove žrtve videti butaste.

Višek avtorskega napuha je eden od mnogih monologov o naravi mojstrovin in ikonične umetnosti, med katerim pred našimi očmi pobliskujejo prizori Von Trierjevih prejšnjih filmov; odlomek je (nenamerno) žalosten, saj spomni, kako veliko nam je Danec včasih s svojimi filmi nudil. Po tehnični plati je njegovo delo pravzaprav še vedno neoporečno in kompozicije čudovite. Estetski užitek delno pokvari le epilog, obisk posmrtnega življenja, dobeseden spust v pekel, ki bi ga vsak hollywoodski blockbuster poustvaril z več (vizualne) domišljije in boljšimi posebnimi učinki.

Svet, v katerem živimo, je bojno polje, in nihče ne zahteva filmov, ki bi si pred tem zatiskali oči. Nihče ne poziva k umetninam, ki bi se ogibale razmisleku o govorici moči, o žrtvah in krvnikih, o plenu in lovcih. Soočenje z eksplicitnimi prizori lahko na gledalca učinkuje kot streznitev, kot subverzija ali pa zgolj kot adrenalinski dražljaj na čisto primarni ravni; vse to je legitimno. Vseeno pa polje umetnosti ni igrišče posameznikov, ki so v vsakem položaju lovci in nikoli plen in si ravno zaradi tega lahko privoščijo ciničen komentar lastne tiranije. Tega ne spremeni nobeno sklicevanje na Gauguina, Picassa in gotske katedrale.

Ocena: 2, piše Ana Jurc