Bosanski režiser in scenarist Alen Drljević je 12 let čakal, da je lahko posnel svoj prvi celovečerni film, pretresljivo vojno dramo Moški ne jočejo, ki brutalno razgali pogubne posledice balkanske vojne.

Deset nekdanjih borcev iz Hrvaške, BiH-a in Srbije, ki se vsi spopadajo s posttravmatskim sindromom, se zunaj sezone zbere v hotelu na smučišču na Jahorini na terapevtski delavnici, ki jo kot prostovoljec vodi Ivan (igra ga Sebastian Cavazza), sami pa bodo za sodelovanje prejeli denarno nagrado. Vsak s svojo travmatično zgodbo so na začetku polni medsebojnih očitkov, ki temeljijo na dejstvu, da prihajajo iz držav, ki so se borile druga proti drugi, terapevt Ivan pa je deležen očitka vseh, da kot Slovenec sploh pojma nima, kaj vojna je. Kletvice, nemilostne opazke, bes in frustracije so prisotne pri vseh, izražajo pa se na različne načine. Pri liku Primoža Petkovška, ki igra hrvaškega veterana Andrijo, tako, da že takoj na začetku zapusti terapijo. Čeprav se je vojna končala pred 20 leti, nekdanje borce, polne različnih travm, še vedno trdno drži v primežu oz., kot pove Ivan, v njihovih glavah dejansko vojna še vedno poteka.

Če je prvi "stadij" terapije tisti, ko je ključen vir medsebojnega očitanja, kdo prihaja iz katere države, kdo je ustaš, kdo četnik …, v nadaljevanju v ospredje pridejo zgodbe vsakega izmed njih, vsem pa je skupno razočaranje nad svojo državo, ki je nanje pozabila in jih pustila, da živijo v bedi. Njihove zgodbe počasi brišejo vsakršno narodnostno delitev med njimi in razgrnejo očitno: kako nesmiselna je vojna, kako so vsi žrtve, ne glede na stran, kako nepopravljivo so duševno poškodovani. Vsi imajo globoke rane, ki jih skušajo že od konca vojne zaceliti, a so, vsaj za nekatere, tudi po 20 letih (pre)globoke. Cena, ki so jo plačali, je (pre)visoka: najmlajši je že v prvem boju postal hrom, drugi zaradi vseh travm še vedno ne more spati, tretji je nehote v smrt poslal mladega vojaka, četrti je bil žrtev mučenja, peti je bil prisiljen v pobijanje civilistov, šesti je ženo odgnal … Vsak se z najbolj bolečim poglavjem svojega življenja spopada drugače, od alkohola, tablet do socialne osame.

Steklenica domače slivovke združuje
Ivan s svojim mediatorskim pristopom že tako sumničave mačistične možake, večina je srednjih ali zrelih letih, sprva spravlja ob živce. Med njimi bi rad spodbudil dialog. A se zdi, da mu to najbolje uspeva, ko ga dejansko ni poleg, udeležence pa učinkoviteje kot izvajanje vseh terapevtskih metod poveže steklenica slivovke in legendarna pesem Krunoslava Slabinca Zbog jedne divne crne žene. Počasi se led med njimi topi, padejo prve šale, med zajtrkom pa, trpko komično, razglabljajo, katera zdravila in katero psihiatrično diagnozo ima kateri. Še več o njihovih življenjih, ki jih je vojna vihra kruto izmaličila, izvemo med pogovori v sobah, v katerih so nameščeni po parih.

Z igranjem vlog, del terapije je podoživljanje najhujših travm skozi igranje teh situacij, pri čemer so enkrat udeleženci, drugič opazovalci, pa se vračajo na bojišča. Gre za mučno soočenje z bolečimi spomini, v katerem bijejo boj za svojo odrešitev, ko se morajo spopasti z najhujšimi ranami in ko dobijo priložnost, da "popravijo" svoj odziv pred 20 leti. "Moledoval sem ga za življenje, ponižal me je, izgubil sem dostojanstvo," zlomljeno prizna Merim (igra ga izvrstni Emir Hadžihafizbegović), ki mu je nasprotnik v taborišču nastavil nož na vrat, še prej pa ga spravil na kolena. Drug za drugim se katarzično razgaljajo. Do ključnega trenutka, ko je zgodba enega izmed njih kaplja čez rob za drugega, ko se vrnejo predsodki. Vsi dobri nameni o sočutju skorajda padejo v vodo.

Na terapiji tudi gledalec
Film se začne s prizorom olesenelega golega drevesa s pokvečenimi, redkimi vejami sredi širne razgibane pokrajine. Alegorija na ranjene, od pretresljivih vojnih preizkušenj zlomljene veterane. Iz prizora v prizor zgodba čedalje bolj boleče zareže v slehernega gledalca, ki se na trenutke počuti, kot da je priča resnični terapiji, k čemur ključno pripomorejo dokumentaristično posneti bližnji kadri.

To so zgodbe blizu nas, to so zgodbe iz bližnje preteklosti, ki je za številne še vedno sedanjost. Ima sočutje mejo? Se da res vse razumeti, vse oprostiti? Kakšne besede tolažbe dati zagrenjenemu Jasminu (igra za prepričljivi Boris Ler), ki ga je mama pri njegovih 18 letih zaradi časti poslala v vojno, v kateri je ohromel? Kaj reči poveljniku, ki je ukazal preplašenemu mlademu vojaku, naj ostane na straži, ta pa je po ofenzivi sovražnikov storil samomor? Zgodbe so brezumne, najsrhljivejše pa je zavedanje, da so resnične.

A kljub vsem grozotam in vsej ranjenosti je uspelo Drljeviću posneti katarzičen film, v katerem začetno nezaupanje in sovražnost zamenjata sočutje in tovarištvo, travm se pozabiti ne da, da pa se naučiti z njimi živeti, ker je to edini način, da se življenje lahko nadaljuje. Sklepni prizor mladih nogometašev, v katere zrejo med seboj pomirjeni veterani med pitjem kave in grizljanjem ukradenih piškotov, zrcali njihovo veselje, da je pred novo generacijo vendarle svetlejša prihodnost.

Travme, ki temeljijo na resničnih izkušnjah
Režiser in soscenarist je, tako kot nekateri glavni igralci, tudi sam sodeloval v vojni in pozneje na terapevtskih delavnicah. Idejo o snemanju filma, sprva je načrtoval dokumentarni film, je dobil na eni izmed delavnic, ki se je je sam udeležil pred sedmimi leti. Takrat je spoznal, da so njegove lastne travme iz vojne tudi še leta po koncu bojev še kako žive. Kot je dejal v več intervjujih, je vojna tema, s katero se bo ukvarjal vse življenje, ker je pustila globok pečat v njegovem življenju in njegovi mladosti.

K sodelovanju v filmu je pritegnil vrhunske igralce iz celotne regije, poleg prej omenjenih Hadžihafizbegoviča in Lera so izjemni Boris Isaković kot zlomljeni Miki, Leon Lučev (pred kratkim smo ga lahko videli v glavni vlogi v Rudarju režiserke Hanne W. Slak) kot notranje razklani Valentin in Ermin Bravo kot nevrotični Ahmed in igralski naturščiki, ki so svoje delo opravili izvrstno.

Brez soočenja s preteklostjo ni prihodnosti
Kot je po projekciji na Liffu dejal Sebastian Cavazza, ki v filmu igra terapevta Ivana (njegovo vlogo naj bi sprva odigral Miki Manojlovič), je bilo snemanje zelo naporno, film so posneli v manj kot treh tednih, a ekipa je opravila izjemno delo. Da bi skušali čim bolj razumeti bolečino in frustracije, so sodelovali tudi z vojnimi veterani. "Zgodba je šla tako, da sem delal casting, ko sem v Zagrebu snemal drug film Ti mene nosiš, ko me je klical Alen, ki je bil prvi asistent pri snemanju filma Na putu Jasmile Žbanić (op. v Moških ne jočejo je sodelovala kot producentka), če bi prišel na avdicijo. Prebral sem scenarij, se dvakrat razjokal, potem se pa dolgo nisva slišala do trenutka, ko me je klical, ali imam čas. Vse je bilo ad hoc, prišel sem zadnji v ekipo in zelo intenzivno smo delali na pripravah, preden smo šli dejansko snemat." V veliko pomoč pri njegovi vlogi mu je bil terapevt Vladimir Milošević. Kot je dejal, so ga večkrat v balkanskih medijih pobarali, češ da Slovenci nimamo izkušnje z vojno. "Na neki način jo imamo. Največja fronta v prvi svetovni vojni je bila soška, po drugi svetovni vojni vemo, koliko civilistov poleg vojnih ujetnikov je bilo ustreljenih in zakopanih v jamah, o čemer lepo govori Rudar Hanne Slak, predsednik Pahor je postavil spomenik vsem žrtvam vseh vojn, tako da na skupnem nezavednem imamo to izkušnjo in jo nosimo naprej. Mislim, da je ta film lepa popotnica za vse narode, ki so bili kadar koli vpleteni v vojno, da spoznajo, da če se ne sprijaznimo, se ne soočimo s preteklostjo, ne moremo iti naprej."

Film so poleti prikazali na sarajevskem festivalu. Kot je dejal eden izmed producentov, so bili ustvarjalci filma zelo na trnih, kako se bo odzvalo občinstvo. "To je bila edina premiera, ki nas je je bilo dejansko strah, ker govori o stvareh, ki so se tam dogajale, in ne jemlje strani. Ne govori o tem, kdo je kriv in kdo ne. Odzivi so bili krasni, dejansko so ljudje jokali," je povedal eden izmed koproducentov Bojan Mastilović. Ekipa se zelo veseli tudi nagrad in priznanj, ki jih film prejema po vseh festivalih. "Z vsakega festivala se vrnemo z nagrado," je ponosen na opaženost filma. Med drugim je film na festivalu v Karlovih Varih prejel posebno nagrado žirije, film pa je tudi kandidat BiH-a za oskarja.

Ocena: 4+, piše: Ksenja Tratnik