Nasilje je, takoj za ljubeznijo, verjetno tista plat človeškega značaja, h kateri se filmska umetnost najbolj obsesivno vrača: nasilje v vseh svojih oblikah, okoliščinah in skrajnostih, servirano v obliki maščevanja, v intimnih odnosih ali na ravni genocida. K nasilju na velikem platnu tiščimo kot vešče, a ne zgolj iz voajerizma: pritegne nas občutek varne distanciranosti, ki izhaja iz zavesti, da filmska umetnost resničnost imitira, ne pa reproducira. In če antropologije najnižjih človeških strasti v novejšem filmu morda nihče ne secira tako briljantno kot Michael Haneke, pa se v tej sferi gibljejo mnogi - tudi Alex van Warmerdam.

Alex Van Wanderdam je ena bolj zanimivih osebnosti nizozemskega filma zadnjih treh desetletij: vodja gledališča Mexicaanse Hond si vsakih nekaj let vzame čas za nov celovečerec; Schneider in Bax je prvi po temačni, absurdni srhljivki Borgman (2013), ki smo jo prav tako lahko videli na Liffu. A če je bil Borgman briljanten dosežek črnega humorja in nelagodja, ki je gledalca spremljalo več dni, je Schneider in Bax veliko manj ambiciozen film.

Van Wanderdam tokrat ne tipa za najglobljimi strahovi in gonili človeškega ida; vsi njegovi nekonvencionalni prijemi so v službi komedije. O tem priča že sama premisa. Schneider (Tom Dewispelaere) je slika popolne malomeščanske sreče: mlada žena, srčkana otroka, lepa hiša v mirni soseski. Idilo kazi le ena malenkost - pater familias se v resnici preživlja kot poklicni morilec. (Njegovi svojci tega seveda ne vedo. Eden od ponavljajočih se štosov filma so Schneiderjevi telefonski klici domov: ženi mirno razlaga o gneči v prometu, medtem ko v plastiko zavija truplo.) Ravno na svoj rojstni dan, ko bi moral pomagati pri pripravah na večerno slavje, dobi klic od svojega skrivnostnega posrednika Mertensa (Gene Bervoets), da ga čaka neodložljiva naloga. Baxa je treba likvidirati, in to nemudoma, češ da je "morilec otrok".

Na sredi močvirja, ki se razteza v nedogled, v majhni hišici na kolih torej prebiva Ramon Bax (Alex van Warmerdam), ki ima malo manj pocukrano družinsko življenje: ko ga spoznamo, poskuša zmačkan vreči čez prag veliko mlajšo punco, ker na obisk prihaja njegova globoko depresivna hčerka Francesca (Maria Kraakman). Klan Baxovih (kasneje se bo na sceni pojavil še dedek) ima nenavadne predstave o družinski dinamiki: Ramon, ki je tabletoman in alkoholik, skuša hčerko "sprostiti" z rekreativnimi drogami ("Kaj je narobe s koko in travo? Ti imaš pa müslije. Mene müsliji spravljajo v depresijo, hrana za koze so.") Ne deluje ravno kot človek, ki bi lahko ubežal poklicnemu morilcu - a, pozor, tudi on je v isti branži, prav tako pod okriljem Mertensa, ki mu je že sporočil, da mora pospraviti prihajajočega Schneiderja.

Zakaj je betežni starček dva morilca naščuval enega na drugega? Kakšen izzid skuša doseči? Je antagonist metodični Schneider ali kaotični Bax? Van Wanderdama take podrobnosti v zvezi s predzgodbo in ozadjem likov ne zanimajo: ko razumemo osnovni položaj, je pomemben samo še nepredvidljivi, situacijskokomični razplet dogodkov. Film funkcionira v kontrastu med formalno izčiščenostjo (svetli, sprani toni, nobene glasbe, kirurški rezi, hladna fotografija Toma Erismana) ter vdorom humornih dogodljajev in kopičenjem likov, ki spominja na klasične komedije Busterja Keatona.

Igralska zasedba je dosledno zvesta režiserjevi intenci: najbrž ni naključje, da jim sam odmerja takt v vlogi Baxa. Ženska lika - Maria Kraakman kot depresivna hčerka, ki jo nasilje precej poživi, in Annet Malherbe (režiserjeva žena!) kot prostitutka v srednjih letih, ki jo Schneider vzame za talko - s človeško toplino (in resničnimi čustvi) ponujata protiutež (samo)parodiji likov Schneiderja in Baxa.

Nizozemec svojo filmsko vajo iz (samo)uničenja namerno zastavi kot neharmonično mešanico eklektičnih delov in si s tem spotoma privošči še šalo na račun tistih, ki so od njega pričakovali bodisi klasično kriminalko bodisi komedijo. Kljub prisiljenosti nekaterih prizorov izstopajo posamezni briljantni dialogi, film kot celota pa si da toliko opravka s preobrati zgodbe, da nima pravega čustvenega naboja.

Ocena: +3; piše Ana Jurc