Ime Kijoši Kurosava bo pri večini sprožilo točno dve asociaciji. Prvič, priimek si deli z enim največjih cineastov vseh časov, in to ne le japonske kinematografije. Drugič, leta 2001 je podpisal futuristično znanstveno-fantastično grozljivko Pulse, ki jo morda poznate po pet let mlajši ameriški adaptaciji in ki se vpisuje v žanr preizpraševanja pasti kibernetičnega sveta. Kurosava je svoj posel zgradil na odkrivanju zlovešče plati televizij, računalnikov, videokaset in drugih aparatur, ki jih jemljemo za samoumevne; avtor z obsežno filmografijo, ki ima delček zaslug za bum japonskega horrorja v svetu, si tudi z novejšimi izdelki redno zagotovi mesta na sporedih evropskih filmskih festivalov.

Srhljivo se na prvi pogled vpisuje v klasično tradicijo srhljivke: v to smer vsaj kažejo prepoznavni motivi upokojenega policista, nepojasnjenih umorov, zapuščenih hiš in temačnih kleti. A kar je videti kot tipična proceduralna detektivka, bo hitro zajadralo v veliko bolj bizarne in morbidne vode. V resnici je ton pripovedi tisti, ki bo kurjo kožo izzval tudi najbolj utrjenim gledalcem.

Vzporedno spremljamo dve na prvi pogled nepovezani zgodbi. Policija tako rekoč po naključju ponovno odpre šest let star nerazrešen primer družine Honda, ki se je vdrla v zemljo, za seboj pa pustila šoloobvezno hčerko, ki se danes dogodkov obdobja pred izginotjem svojih staršev in brata ne spominja zares. Na drugi strani je nekdanji detektiv, Takakura (Hidetoši Nišidžima), ki se je zaposlil kot profesor na univerzi in skuša policijsko kariero, ki ga je skoraj stala življenja, pustiti za seboj. Z ženo Jasuko (Jûko Takeuči) sta se preselila v drugo sosesko in upata na nov začetek.

Kurosava svoj pogled usmeri v tiha japonska predmestja, v katerih vladajo hladni sosedski odnosi, k ljudem, ki vodijo vzporedna življenja, a eden drugega opazujejo z nezaupanjem in odljudnostjo; v okorne družabne situacije spoznavanja novih sosedov scenarij vnese tudi kanec satire na japonske obrazce vljudnosti. Jasuko skuša navezati stik z novimi sosedi, a povsod naleti na nem odpor - dokler se ji ne zazdi, da se je ekscentrični gospod Nišino (Terujaki Kagava) po začetni osornosti do nje odtajal.

Kamera se poigrava z nepričakovanimi kadri (npr. nenaden premik ptičjo perspektivo), ki naj bi podčrtali občutek ... no, srhljivosti. Izbira naslova filma je tako očitna, da je skoraj smešna: kot da bi avtor skušal predlagati, s kakšnim pridevnikom je treba opisati njegovo stvaritev. In v resnici je znal Kurosava v ogrodje svojega filma vgraditi vseprisoten občutek eksistencialnega nelagodja, ki se počasi zažira v kosti. Gotovo k temu pripomore tudi Kagava kot neprijetno intenzivni Nišino, sosed, kakršnemu se v resnici instinktivno ogneš v velikem loku. Njegov "prijateljski" nasmešek je material za more.

Čeprav si film vzame čas, preden se resno loti skrivnosti v svojem bistvu, uspe obdržati zanimanje gledalca, ki bo skušal osmisliti dogajanje (pa čeprav nam Kurosava večkrat pove, da je vedenje serijskih morilcev težko analizirati in predvideti). Tema zla, ki se skriva pod navidezno idilo zaspanega predmestnega življenja, je univerzalna, prav tako preizpraševanje na videz trdnega zakona in družinske sloge. Kurosava ponuja tudi komentar obsedenosti z eno samo idejo, pa naj bo ta v službi dobrega (Takakura) ali zla (morilec), ter pohlevnega uklanjanja avtoriteti, čeprav ta od posameznika zahteva neizrekljivo.

Šele v zadnji etapi, ko se štrene začnejo odpletati, pride do spremembe tona, ki vodi v medel, nezadovoljiv konec, ki (nenamerno) pušča več vprašanj kot odgovorov; ozračje lynchevske more popusti v trenutku, ko bi jo bilo treba tesneje priviti. Ko se v zadnje četrt ure prebijemo do vrhunca peripetije, so osrednji liki koherentnost in logičnost zgubili že do te mere, da je film še težko jemati resno oz. v zvezi z njim priti do globljih uvidov.