Če vas od obiska Avstralije niso odvrnile napovedi smrtonosnih insektov, bi vam jo lahko kot turistično destinacijo dokončno zagabila Zvodnika ljubezni, fiktivna, a skrajno realistična zgodba o zakonskem paru, ki v mirnem predmestju Pertha ugrablja in pobija najstnice. Skoraj blagodejen odmik od resničnosti je vsaj v tem, da je Ben Young svoj celovečerni prvenec prestavil v božični čas leta 1987, naslovna junaka pa oblikoval po predlogi številnih resničnih zgodb, in ne enega samega, oprijemljivega para zločincev. Očitno pa je, da je scenarist in režiser v svoj portret iztirjenih umov vložil ogromno študija psihologije serijskih morilcev.

Kulisa predmestnega Pertha, ki za obljubo večnega sonca in urejenih trat skriva globoko malomeščansko nezadovoljenost, je v isti sapi popolnoma realistična in ujeta v časovno kapsulo nekega sanjskega sveta (kar sama se ponuja asociacija na srhljivi sijaj Modrega žameta). Uvodni kader je nasladno počasen posnetek mladih deklet, stiliziran dodatek, kakršnih bo v filmu še nekaj (med njimi je na trenutke morda moteča le izbira glasbe, denimo Joy Division, ki preglasijo in pretirano zaznamujejo celoten katarzični vrhunec zgodbe).

Osrednja zgodba se začne odpletati, ko dekle, ki je ne bomo nikoli več videli ali izvedeli njenega imena, sprejme ponujeni prevoz prijaznega, nevsiljivega zakonskega para, Evelyn (Emma Booth) in Johna (Stephen Curry). O njeni usodi čez nekaj dni pričajo le še krvavi madeži na tleh in grob, ki ga John izkoplje v bližnjem gozdu. S forenzično natančnostjo podani detajli - ključavnica na oknu, vsako jutro simetrično poravnan toast, perilo na vrvi - o paru in njuni dinamiki pove več, kot bi lahko besede. John je suhljat, telesno ne ravno impozanten možak, ki je v javnosti, v interakciji z drugimi moškimi, pohleven in brezhrbteničen - je pa zato v zavetju svojega doma absolutni vladar, ki mu ni treba niti povzdigniti glasu, da se mu žena servilno uklanja. Z Evie manipulira z nedoločnimi obljubami, da bo morda sprejel njena otroka iz prejšnjega zakona.

Z rastočim nelagodjem nato spremljamo, kako Whitova, spet v svojem rjavem enoprostorcu, ležerno klepetata s 16-letno Vicki (Ashleigh Cummings), ki se je na skrivaj splazila od doma in je pripravljena kupiti malce trave. Takoj ko Vicki prostovoljno stopi v stanovanje in sprejme ponujeno pijačo, je jasno, da bo končala z verigo priklenjena na posteljo. Težko je definirati, kaj natančno zgodbi dodaja tisto nezgrešljivo, kri ledenečo srhljivost, a morda je to prav rutinirana zdolgočasenost, s katero se psihopata lotevata svojega posla. Jasno je, da sta to počela že večkrat in da ne razmišljata o tem, da bi bila nova žrtev njuna zadnja. Absolutnega zla kot nečesa tako vsakdanjega in banalnega nismo videli že vse od prelomnega Henryja, portreta serijskega morilca (1986).

Vseeno pa se zdi, da bo Whitovima njuna najnovejša žrtev povzročala več težav kot običajno. Vicki, ki jo je globoko zaznamovala nedavna ločitev staršev, ima pretanjen čut za interno dinamiko zakonskega življenja. Tudi če je to zakon dveh morilskih psihopatov. Ko začuti, da je šibki člen tandema čustveno labilna, ljubosumna Evie, skuša vanjo premeteno zasejati seme dvoma o partnerju. Pokazati ji mora, kako nevaren je lahko John tudi za svoje bližnje, ne da bi pri tem rastočo jezo svoje ječarke dokončno preusmerila nase - po takih spolzkih tleh se zgodba v zadnji etapi vse bolj približuje klasični, adrenalinski srhljivki o pobegu iz peklenske hiše. Meja med življenjem in smrtjo je tanka in kmalu postane jasno, da lahko tehtnico v eno ali drugo smer prevesi kar koli: odprto okno, pobesnela psica na vrtu, krik v nepravem trenutku.

Ugrabljeno in trpinčeno dekle je že skoraj popolnoma vsakdanji trop v filmski kulturi, ki je že desetletja zasičena z zgodbami o nasladnem pobijanju žensk. Kljub temu se Zvodnika ljubezni po nobenem merilu ne vpisujeta v tradicijo eksploatacijskega filma. Niti en sam prizor žrtvine kalvarije ni odveč ali voajerski. Brutalnosti se seveda zgodijo, a skoraj brez izjeme za zaprtimi vrati - kljub izbrani tematiki nasilje ni Youngov fetiš. Predvsem zaradi neverjetnega igralskega dosežka vseh treh protagonistov, še posebej Emme Booth, Zvodnika ljubezni nista t. i. klasični "torture porn", pač pa psihološki portret, ki se na trenutke približuje celo empatiji. Ali pa morda ne ravno empatiji, prej razumevanju večnega kroga zlorab, zaradi katerega se ženske, kakršna je Evie, znajdejo v vlogah prostovoljnih sostorilk najgnusnejših dejanj. Lahko je razumeti, da je mizoginija, ki je bila del Eviejine psihološke geneze, del istega sistema, ki pač brezbrižno skomigne z rameni, ko najstnica "pobegne od doma". Vsaka teorija o pobesnelih hormonih je očitno verjetnejša od starševskih zagotovil, da česa takega ni bilo v hčerkinem značaju.

Ocena: -5, piše Ana Jurc