Opravek je bil tako preprost, da bi ga zmogel vsak tepec – morda ga je ravno zato dobil Manu (Grégoire Ludig). Revež očitno ni ravno bistroumen, a naloga, ki jo dobi od starega znanca, ne bi smela biti prezapletena: na točki A mora dvigniti kovček in ga brez dodatnih vprašanj prepeljati na točko B. Petsto evrov, kolikor naj bi dobil za plačilo, mu bo prišlo prav: noči preživlja kar na plaži, zavit v staro odejo. Lahko si mislite, da se dogodki ne bodo odvijali tako linearno. Zaplete se, še preden bi Manu sploh lahko zašel v skušnjavo in odprl skrivnostni kovček.

Lik Manuja je idealen protagonist za nadrealistični opus Quentina Dupieuxa, ki z Mandibulami ponuja najbolj razposajeno v svoji seriji odbitih komedij absurda. Za pravo "buddy komedijo" Manu potrebuje še pribočnika: pridobi svojega najboljšega prijatelja, prav tako intelektualno prikrajšanega Jean Gaba (David Marsais) – skupaj sta francoski odgovor na Harryja in Lloyda v Butcu in butcu.

Zakaj ne bi iz dolgočasne naloge naredila krajšega izleta? V ukradenem avtu ne prideta prav daleč, preden slišita nekakšno ropotanje v prtljažniku. Ja, muha v velikosti mladega telička se je v njunem življenju znašla po naključju. Naloga s kovčkom je v hipu pozabljena.

Sledi film ceste, poln preobratov in nespametnih odločitev naših protagonistov. Njun genialni načrt gre nekako takole: muho bosta zdresirala in jo nato "uporabljala" kot svoj osebni dron, ki jima bo lahko prinesel (ukradel), kar si bosta zaželela. Morda bosta z njo celo ropala banke! Škoda, da jima uspe zažgati ali kako drugače uničiti vsak odročen kraj, ki ga izbereta za svoj poligon za mušji trening. S svojo slepo potnico, ki jo je Jean Gab krstil za Dominique, naposled pristaneta pri svetlolaski Cecile (India Hair), ki je v Manuju zmotno prepoznala nekdanjega sošolca in ga povabila v svojo počitniško hišico z bazenom.

Sinopsis zgodbe torej ni preveč kompleksen: Manu in Jean Gab imata izmenične prebliske neverjetne neumnosti, zaradi katerih se njuna odisejada samo še podaljšuje. Srce in duša filma sta seveda Grégoire Ludig in David Marsais: odlično upodobita mala lopova, ki sicer nista zlonamerna in nikomur nočeta hudega, a s svojim nagonom za samoohranitev povzročita kaos, kjerkoli se pojavita. Ko torej ukradeta otroško kolo, neznančev avtodom ali sosedovo čivavo, vsekakor ne predvidevata, da bo vsaka od teh reči v njuni skrbi uničena, izgubljena ali malica za muho. Pri tem jima ne pade na pamet, da je življenjska doba domače muhe približno 28 dni in da njun trening najverjetneje ni dolgoročna naložba.

Ker je nemogoče predvideti delovanje topih možganov protagonistov, je vsak obrat peripetije veselo presenečenje. Odsotnost racionalnega sosledja je konec koncev temelj absurda, ki je podstat Dupieuxovega homogenega filmskega ustvarjanja. Struktura njegovih zgodb po navadi temelji na omejenem številu likov in stiliziranih filmskih tropih – vožnja skozi puščavo, bogati mladi ljudje na dopustu, odljuden starec s pištolo – ki jih subvertira z vdori kaosa.

Dupieuxova stalna sodelavka Adèle Exarchopoulos je sijajna kot naduta, obsojajoča Agnes, ki zaradi stare smučarske nesreče lahko govori samo zelo, zelo na glas – že samo koncept tega lika je tako trapast, da se je težko ne smejati vsakič, ko se pojavi pred kamero. (Najbrž ni naključje, da ima edini lik v filmu, ki skuša stanje na vse pretege vrniti v "normalo", možgansko poškodbo.)

Režiser in scenarist je, kot po navadi, tudi sam svoj direktor fotografije in tudi v Mandibulah ostaja zvest svoji estetiki spranih tonov in kadrov, ki pričajo o njegovi zgodnejši karieri ustvarjanja videospotov.

Dupieuxu so v preteklosti mnogi očitali cinizem, kar ne preseneča, saj nekonvencionalna struktura ne pušča veliko prostora za patos ali čustveni dialog z zgodbo. Morda je Mandibule odgovor na te kritike, z naskokom najbolj optimističen in topel – pa tudi najbolj mainstreamovski – film v režiserjevi karieri.

Ocena: 5-