Undine, ki jih grška mitologija pozna kot nereide, najpogosteje živijo v rečnih tolmunih in slapovih. Na videz so podobne ženskam, a ne premorejo človeške duše, uči izročilo, na katero se je opiralo tako pisanje alkemista Paracelsusa kot Andersenova pripoved o mali morski deklici. Dušo (in z njo smrtnost) jim lahko vdihne šele poroka s človekom, ki pa za smrtnika ni brez tveganja: če si moški drzne svojo nimfo prevarati, je obsojen na smrt.
Christian Petzold je starodavno izročilo preselil v sodobni Berlin, kar ni bila naključna izbira; v tej novi, revizionistični pripovedi ima osrednjo vlogo opevane ljubimke mesto samo – konec koncev je Berlin bogata tapiserija preteklosti, ki prepleta tako sijajne kot tudi temačne zgodbe. Undine (Paula Beer) je zgodovinarka, ki tujim gostom pred ogromno maketo Berlina razkriva skrivnosti nemške prestolnice, od konceptualne zasnove vzhodnonemških stolpnic do inovativnega koncepta prenove Humboldtovega foruma. Dolgi odlomki njenih predavanj, ki jih Petzold na prvi pogled brez pravega razloga vključi v zgodbo, iz suhoparnega nizanja podatkov preraščajo v izpoved ljubezni med protagonistoma (pozneje bo ljubljeni moški Undine v najbolj intimnih skupnih trenutkih prosil, naj mu pove več o urbanistični zasnovi svojega mesta).
Bosta Franz Rogowski in Paula Beer, protagonista Petzoldovega prejšnjega celovečerca Tranzit (2018), zdaj končno dobila ljubezensko zgodbo s srečnim koncem?
A vrnimo se na začetek. "Če me zapustiš, boš moral umreti," Undine v stoičnem tonu pojasni svojemu nezvestemu ljubimcu Johannesu (Jacob Matschenz), ki jo skuša dati na čevelj ob popoldanski kavi v bifeju. (Film nikoli ne pojasni mitološke podlage zgodbe, ki bi kontekstualizirala te melodramatične besede.) A Petzolda, enega redkih režiserjev, ki je svojih filmih dosledno zavezan raziskovanju kompleksnih protagonistk, Johannesova usoda ne zanima pretirano. Lahko morska vila, ki je spoznala breme nesrečne ljubezni, preusmeri tirnice svoje usode in si prihrani pogubo? (Tudi protagonistka Petzoldovega Phoenixa (2014) je konec koncev hotela samo eno, pobegniti usodni pezi zgodovine.) Zakaj bi morala nimfa nazaj pod vodno gladino, če je bil moški tisti, ki se je izneveril obljubi?
Zdi se, da vse še ni izgubljeno. Na eno od Undininih predavanj zaide Christoph (Franz Rogowski), ki je tako očaran nad njeno analizo vzhodnonemške infrastrukture, da ji kot v transu sledi do nesrečne kavarne, kjer se je vedno dobivala z Johannesom. Ljubezen na prvi pogled je tako usodna, da se ogromni akvarij, ki krasi lokal, sam od sebe razleti in oba premoči do kože; magični realizem te vodno-kopenske romance spominja na Obliko vode Guillerma del Tora.
Undine in Christoph se prepustita privlačnosti in se v razmerje vržeta kot zaljubljena najstnika. (Franz Rogowski v vseh svojih vlogah izžareva nežnost in milino, njegovi predanosti je zelo lahko verjeti.) Christoph ljubimki predstavi svoje delo podvodnega varilca. Ko se skupaj potapljata v jezeru, v nenavadni sanjski sekvenci Undine pred Christophovimi očmi skoraj odplava v temo z ogromnim rečnim somom. (Če undine po sklenitvi zakona spet pride v stik s svojim domačim elementom, vodo, se mora vanjo vrniti, narekuje legenda – a zdi se, da se naša Undine temu uroku lahko upre.)
Christopher in Undine ne moreta dobiti svojega srečnega konca, dokler Undine ne poravna "dolgov" iz preteklosti. Johannes se namreč pojavi pred njenimi vrati in pričakuje še eno priložnost. Zanj bi bilo morda pametno, da se ne bi preveč približeval velikim vodnim telesom ...
Undine bo za marsikoga konfuzen film, saj ni legenda, na katero se avtor tako močno opira, nikoli izrecno omenjena; njene univerzalne zakonitosti je treba začutiti skoraj intuitivno. Režiser se sicer odmika od stereotipa enodimenzionalne "usodne ženske", a je kljub temu težko spregledati, da v zadnjem aktu zgodbe o Undine o svoji usodi vendarle ne more odločati sama - katarza je celo v njeni lastni zgodbi prihranjena za moškega.
Vseeno pa Petzold ostaja avtor izjemne vizualne in pripovedne elegance, ki se zna asketsko držati omejene barvne lestvice in glasbene podlage (rdeča nit je Bachov Koncert za oboo v d molu).
Pri Del Torovi oskarjevski megauspešnici smo videli, kako daleč v smer pravljične hiperbole se da pripeljati temo morske deklice, in po vizualni plati je Petzold diametralno nasprotje mehiškega režiserja: izogne se skoraj vsem priložnostim za estetizirane sekvence podvodnega plesa. Podvodni posnetki se gibljejo v območju med sanjami in nočno moro: na podoben način kot Undinina maketa Berlina podajajo idejo, da so stvari na površju (tudi: nad gladino) včasih videti mirne, a v notranjosti skrivajo globoke tolmune oz. duhove starih, porušenih mest.
Undine je veliko bolj zanimiv film, če ga ne gledamo kot tragično ljubezensko zgodbo, pač pa kot pripoved o osvoboditvi iz okov predpisane življenjske vloge. Kot zgodba o duhovih nemške zgodovine pa je tako ali tako klasičen vpis v Petzoldov opus, čeprav morda za las manj posrečen kot njegova druga novejša dela.
Ocena: 4-
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje