Nelly Lenz (Nina Hoss) spoznamo, ko se skozi ameriški sektor vrača v Berlin: preživela je Auschwitz, a v vojni izgubila vse - celo njen odstreljeni obraz je tako iznakažen, da ga mora kirurg rekonstruirati na podlagi njenih starih fotografij. "Rada bi bila videti točno taka kot prej," trmasto vztraja, in jasno je, da je popolnoma nov začetek z drugim obrazom in identiteto ne zanima. Prijateljica Lene (Nina Kunzendorf), judovska aktivistka, ji je uredila dokumente za pot v Hajfo, "kjer bomo Judje lahko živeli v miru", a Nelly je za družbenopolitično klimo in vprašanja (ne)sprave slepa; kot duh tava med ruševinami zbombardiranega Berlina in po nočnih klubih išče svojega moža Johnnyja (Ronald Zehrfeld), čigar ljubezen je bila edino, tako pravi, kar jo je v taborišču držalo pri življenju.

A če Nelly na vse pretege skuša rešiti svoje predvojno življenje, se ga Johnny - zdaj Johannes - z enako silo trudi pozabiti. Petzold, ki je Phoenixa posnel po predlogi romana Huberta Monteilheta in scenariju, ki je nastal v sodelovanju z letos umrlim Harunom Farockijem, prek njune zgodbe načenja vprašanje nemške kolektivne krivde in eksistencialne krize Judov, ki so holokavst preživeli. "Petzodoldovski" junak je klasično odtujen posameznik, čigar usoda je na neki način komentar nemške narodne identitete.

Vprašanje krivde se zgosti prav okrog Johnnyja: Lene jo svari, da je bil prav mož (ki ni Jud) tisti, ki jo je izdal oblastem. Aretiran je bil dan pred njo, nato pa skrivnostno in brez kakršnih koli posledic izpuščen. A tako, kot je Nelly slepa za vse, česar noče videti, je slep tudi Johnny: ko se končno srečata iz oči v oči, opazi le neznankino podobnost svoji mrtvi ženi, in niti ne pomisli, da bi to v resnici lahko bila Nelly. Ni popolnoma jasno, ali Petzold od gledalca pričakuje, da bo sprejel to absurdno premiso (Nelly je za druge prepoznavna, pa tudi glas mora imeti isti), ali pa na ta način zgolj tematizira Johnnyjevo nezmožnost soočenja z lastno vlogo pri njeni aretaciji. Kakor koli že, Johnny svojo novo znanko "Esther" povleče v skoraj hitchcockovski zaplet: naučil jo bo hoditi in govoriti kot Nelly, pisati z njeno pisavo in ji priskrbel njena oblačila. Nato jo bo posadil na vlak in na berlinski železniški postaji za njune prijatelje uprizoril Nellyjino "čudežno vrnitev"; tako bosta lahko prišla do precejšnjega premoženja, ki je pod ženinim imenom shranjeno v švicarski banki, in do katerega sam nima dostopa.

Nelly, ki je nekako zamudila pravi trenutek, da bi mu povedala resnico, napol v nejeveri in napol upajoče sodeluje: se mu bo posvetilo, ko ji bodo prav Nellyjini čevlji? Ko bo v hipu znala ponoviti njen podpis? Ko si bo pobarvala lase? Ne ravno verjetnemu zapletu verjamemo predvsem zaradi nepozabne vloge, ki jo ustvari Nina Hoss. Njena Nelly je strta senca nekdaj očitno karizmatične ženske; brez odvečne patetike ji uspe podati zatirana čustva in krhko psiho, ki prehodi pot od laganja sami sebi, da je nova situacija na neki način romantična, češ "da se spet spoznavata", pa do postopnega zbiranja moči in končne uporne vzpostavitve lastne identitete. V isti sapi zmore predočiti Nellyjino dvojno tragedijo, osebno in zgodovinsko. Hkrati mora iskati sledi ljubezni v moževem glasu, ko se spominja "mrtve" žene, in se soočiti s trpljenjem, ki ji ga je povzročila lastna domovina. Pozabiti ali rešiti preteklost, je alegorično vprašanje, ki se skriva v samem bistvu Phoenixa.

Prav zaradi obeh izjemnih igralcev film, ki ima sicer precej linearno zgradbo in se dogaja točno po v začetku napovedanih korakih, obdrži gledalčevo pozornost vse do konca, ki pa poplača vse prejšnje potrpljenje. Zgodba ima bolj ali manj samo en mogoč zaključek, ki pa ga Petzold uspe podati tako rahločutno in poetično, da Phoenixa povzdigne v boljši film v celoti. En sam precizen pogled v tem primeru pove več, kot bi vsako dramatično razkritje. Vseeno pa pričujoči film ne dosega predlanske Barbare, ki je režiserju na Berlinalu prinesla tudi srebrnega medveda za najboljšo režijo.

Direktor fotografije, Petzoldov stalni sodelavec Hans Fromm, je tudi tokrat v odtenkih povojne sivine in razdejanja našel presenetljivo bogato barvno lestvico, zanimiv kontrast klavstrofobični atmosferi Johnnyjeve sobice pa ponuja kabaretno ozračje kluba, v katerem se zakonca po vojni prvič srečata. Tudi Nelly je bila nekoč pevka, in pesem Speak Low, ki jo zapoje v ključnem prizoru, je eden od tistih filmskih trenutkov, ki s tabo ostane še dolgo po tem, ko si vse drugo o filmu morda že pozabil.

Ocena: 4; piše Ana Jurc