Kar naenkrat pa se začne vse odvijati (pre)hitro ...

Palo Alto, film o odraščanju v kalifornijskem mestu iz naslova, epicentru računalniške meke Silicijeve doline, ki pa bi bil lahko, če odstranimo palme in bazene, posnet kjer koli drugje (v Ameriki), se odvija počasi. Pravzaprav nima pravega zapleta in razpleta, a saj tudi adolescenca sama mine brez scenarija.

27-letna režiserka Gia Coppola (da, priimek razkriva, da gre za članico slovitega filmskega klana, ki je odraščala tudi v povezavi s kalifornijskim bogataškim klanom Getty, v katerega se je pozneje priženila njena mati) je v film vključila počasne posnetke, povečave obrazov mladih in lepih igralcev in kadre v vetru majajočih se palm, ki bi jih zlahka uvrstili tudi v kak izdelek njene tete Sofie, pri kateri se je kalila (med drugim je pomagala na snemanju filma Tam nekje, v katerem si, če prevrtimo čas naprej, zlahka predstavljamo like iz Pala Alta). Če vas Sofijina filmska estetika kot zagrizenega sovražnika vsega, kar bi utegnilo biti všeč hipsterjem, neznosno razburja, se s Palom Altom niti ne mučite.

Pri njem bi vas namreč utegnilo razjeziti še to, da je knjižno predlogo v obliki avtobiografskih kratkih zgodb napisal vsenavzoči in (samooklicano vsestranski) umetnik in filmar James Franco, nekoč le še en lepotec iz žajfnice, ki si je gotovo tudi zaradi pisateljskih zaslug prislužil vlogo pedofilskega trenerja šolske nogometne reprezentance, gospoda B-ja, ki zapelje tako našo glavno junakinjo April kot še, izvemo pozneje, kako drugo njeno sošolko.

Če je Franco v svoji vlogi, v kateri s prozornimi prijemi in izlivi ljubezni osvaja najstnice, največ korekten, to nikakor ne velja za odlično Emmo Roberts, ki je v April odlično ujela teenage angst čisto običajnega dekleta (v nasprotju s promiskuitetnimi vrstnicami še device), ujetega med simpatijo z vrstnikom in razmerje z učiteljem, v katerem je že od vsega začetka jasno, kdo bo potegnil kratko. Pa smo pri še eni slavni teti: Emma je v resnici vse prej kot običajna najstnica, saj je njen oče igralec Eric Roberts, njena teta pa nekoč najbolje plačana hollywoodska zvezda in ameriška ljubljenka Julia, ki jo trenutno na slovenskih ekranih namesto v kakem blockbusterju gledamo v oglasih za italijanske nogavice.

A tu se seznam potomcev, po katerih se pretaka hollywoodska modra kri, še kar ne neha: Aprilina simpatija je problematični, a umetniško nadarjeni Teddy, ki ga upodablja nesporno karizmatični in filmogenični sin igralcev Vala Kilmerja in Joanne Whalley, Jack. Fanta vedno znova na kriva pota spelje pajdaš Fred v podobi še enega vzhajajočega zvezdnika Nata Wolffa, tudi člana zasedbe najstniške uspešnice Krive so zvezde, ki ga pri nas na platnih sploh ni bilo mogoče videti.

Čeprav Palo Alto ravno ne orje ledine, pot mu je že pred dvema desetletjema utrl Richard Linklater z Zadetimi in zmedeni, še prej Bret Easton Ellis s prav tako ekraniziranim romanom Manj kot nič o "ubogih malih bogatih mulcih", pri katerem bi lahko vzporednice povlekli z morda najslabšim celovečernim izdelkom režiserkine tete Bling Ring (a hkrati tudi z njenim veliko boljšim, Deviških samomorih po Eugenidesovi predlogi), zgodbe pa ima približno toliko kot skejterski videospot All I Need francoskega dvojca Air, Gio Coppolo velja "imeti na radarju", saj ji je tudi s pomočjo izvrstne glasbene opreme Deva Hynesa alias Blood Orange uspelo v zapeljivo posneti film ujeti točen prikaz duha nekega časa, ki ga ne bomo več dobili nazaj.

A morda si tega niti ne želimo, saj Palo Alto, ko nanj gledamo z objektivne razdalje desetletja in pol, pravzraprav demistificira odraščanje samo: kljub temu, da smo morda bili lepši na pogled (čeprav se tega seveda nismo zavedali), večino časa, za katerega se je zdelo, da je neskončen in ga imamo čisto preveč za ukvarjanje s samim seboj, niti ni bilo tako zelo lepo, kot se nam zdi v občasnih "mehko izostrenih" navalih nostalgije.

Ocena: 3/4; piše Alenka Klun