Nemška igralka in režiserka Maria Schrader, ki je svoj celovečerec predstavljala v tekmovalnem izboru letošnjega Berlinala, že z uvodnim prizorom elegantnega plesa nakaže, kaj bi s filmom Pravi moški rada dosegla: pričarala iluzijo velike romance, pa čeprav ta vsaj delno stoji na trhlih temeljih. (Izkazalo se bo namreč, da so pari, ki se zasanjano sučejo v plesni dvorani, večinoma hologrami.)

Avtoričin tretji celovečerec sicer gibko prehaja med žanri znanstvene fantastike, romantične komedije in distopije, a svoje premise nikoli ne razvije onkraj posplošenih, klišejskih zaključkov. Če je film uspešen, je tak predvsem po zaslugi obeh glavnih igralcev, ki morata najti ravnotežje med artificielnostjo in naravnostjo svojih vlog, obenem pa pričarati nekakšno kemijo med njima (Maren Eggert je bila na berlinskem festivalu nagrajena s srebrnim medvedom.)

Tom (Dan Stevens) je stereotipen sanjski moški, kakršne po tekočem traku proizvajajo resničnostni šovi in ki izbrankine oči primerja z "globokima tolmunoma"; Alma (Maren Eggert) je v hipu prepoznavna kot deloholičarka, ki za romantiko nima niti časa niti potrpljenja. (Bi si upali trditi, da je ..."robotska"? Scenarij nas prav gotovo napeljuje k tej klišejski podobi "karierne ženske".) Pa vseeno: znašla se je na slepem zmenku s Tomom. Za hip se zdi, da bo staromodno dvorjenje morda le nakrhalo Almin neprebojni oklep ... dokler njen soplesalec sredi giba ne zmrzne v nenaravni drži in z izbuljenimi očmi. Ni ga zadela kap: Tom je android, ki očitno potrebuje servis. A po odpravi vseh hroščev ga bo antropologinja Alma vendarle odpeljala s seboj domov; v naslednjih treh tednih naj bi se Tom popolnoma prilagodil njenim predstavam o "popolnem moškem", znanstvenica pa ob tem izvaja neke vrste Turingov preizkus. Ga bo lahko sprejela kot človeka, čeprav ve, da to ni? Tomova tehnologija je namreč v naslednji fazi predvidena za prosto prodajo.

Tom je torej visok, temen in šarmanten; govori z rahlim britanskim naglasom, ker naj bi Almi ustrezal "pridih eksotičnosti". A njegovi napori vedno znova naletijo na odpor: dišeče kopeli, razkošen zajtrk, pomoč pri gospodinjskih opravilih ... Zdi se, da vsaka Tomova ustrežljiva gesta Almo samo spravlja ob živce. Kot dolgoletna samska ženska, ki energijo posveča predvsem službi, bi očitno rada samo "imela svoj mir". Določen humor je seveda v Tomovi trmi: ker ga ni mogoče užaliti, s stoično vztrajnostjo znova in znova kalibrira svoje nastavitve, da bi bil vse bolj razdraženi partnerici všeč. A tudi kadar se trudi, ji povzroča samo dodaten stres: spletni brskalnik v njegovi glavi odkrije, da je nekdo v Buenos Airesu pravkar izdal študijo o točno tisti temi, s katero se Almina ekipa v Pergamonskem muzeju ukvarja že več let.

Film niti ne poskuša zabresti v tako temne in zlovešče vode, kot so bile tiste v psihološki srhljivki Ex Machina Alexa Garlanda: nobenih grozljivih implikacij ne razbira iz tega, da očitno živimo v svetu, v katerem se lahko android neopažen in neprepoznan giblje med ljudmi.

Namesto tega se film na neobvezujoč način poigrava z vprašanji o naravi ljubezni. Smo ljudje v osnovi sebična bitja, ki hočejo v odnosih predvsem jemati, ne pa tudi dajati? Robot bi bil v tem primeru za nas resnično še najboljši partner. Izkaže se seveda prav nasprotno: Alma Tomove "ljubezni" ne zavrača zato, ker bi bila preveč hladna in nedovzetna za ljubezen, pač pa zato, ker v ljubezen očitno globoko verjame. (Globino njenih čustev razberemo iz tega, kako skrbi za svojega dementnega očeta.) Svojo ranljivost, strahove in pretekle izgube je očitno pokopala tako globoko, da jih bo lahko na dan izgrebel samo – robot.

Algoritem lahko morda do podrobnosti ugane vsako našo skrivno željo in potrebo, a pod črto še vedno ostaja solipsističen, zaprt sistem – bistvo ljubezni pa je, implicira Schrader, prav v odprtosti za drugega. "Popoln partner" ni nekaj, kar ti kot ličen paket pade v naročje po zaslugi naključja, tehnologije ali benevolentne višje sile; popoln partner, če kaj takega sploh obstaja, to postane šele v procesu skupne rasti.

Avtorica na glavo obrne dinamiko med spoloma, ki jo je v odnosu umetna inteligenca - človek začrtal Spike Jonze z dramo Ona; na glavo obrne stereotipni trop ženske, ki "čaka" na svojega princa, namesto da bi ga dejavno iskala.

Nastal pa je vseeno preveč medel film, da bi zares prepričal kot satira ali ostra obsodba novodobne odvisnosti od tehnologije. Vedno so dobrodošli celovečerci, ki preizkušajo meje na videz trdo zakoličenih žanrov (v tem primeru: romantične komedije), a pri Pravem moškem bi si želeli, da bi to počel z malo več duše.

Ocena: 3+