Žanr grozljivke je že od nekaj prizma, skozi katero filmski ustvarjalci razgalijo strahove in obsesije družbe, bodisi na individualni ali pa na kolektivni ravni. V zadnjih letih, ko se je diskurz pomaknil v smer večje zastopanosti žensk v prej prvenstveno moških sferah, so se na raznih festivalih grozljivega in fantastičnega filma začelo pojavljati vse več slasherjev v režiji žensk, ki praviloma grozo poiščejo v polju patriarhata. (To je še toliko lažje v žanru, ki je zgodovinsko ženske obravnaval kot objekt, kot žrtev.) No, niso se pojavile samo na žanrskih festivalih: konec koncev je lani Julia Ducournau šele druga ženska z zlato palmo v zgodovini postala prav s futuristično grozljivko Titan.

Pujsa sicer ni mojstrovina na ravni Titana, je pa klasičen žanrski film, ki bolje deluje na ravni družbene kritike kot čisto preprostega zapleta in dramaturške strukture. Scenaristka in režiserka Carlota Pereda je, kot narekuje žanr, za polje boja vzela človeško telo – in to obilno žensko telo, kakršna so v družbi še posebej izrazito od nekdaj tarča nasilja, pa čeprav je to včasih "samo" v obliki konstantnih komentarjev, opazk, "dobronamernih" nasvetov in vrednostnih sodb. Telo, kakršno je v slasherju praviloma odrinjeno v vlogo prve, obvezne žrtve; "končna punca" bo skoraj brez izjeme vitka blondinka. (Revolt tovrstnega tropa lutkice je pred nekaj leti tematizirala Coralie Fargeat v filmu Maščevanje.)

Čeprav bi iz sinopsisa in uradnega plakata – s krvjo premočena punca razkoračeno, uporniško stoji sredi ceste – morda sklepali, da je Pujsa katarzičen gravž o krvavem maščevanju za medvrstniško nasilje, Pereda zgodbo vsaj delno zapelje v drugo smer. Najstnica Sara (Laura Galán) je obsojena na samoto in preživljanje časa med štirimi zidovi, ker so njeni vrstniki odločili, da je zaradi svoje telesne teže lahko tarča za vse njihove najpritlehnejše krutosti in obscene žaljivke. Dodatna stigma je, da je mesarjeva hčerka (priročen kontekst za vpeljavo motiva prašičjih glav na kavljih) – Sarine sošolke to dvoje izkoristijo za resnično nepredstavljivo psihično mučenje posameznice, ki ne ustreza njihovim arbitrarnim lepotnim normativom. Morda še bolj kot sadistična kolovodja Maca (Claudia Salas) Saro prizadene to, da se je mučiteljicam pridružila tudi njena nekdanja prijateljica Claudia (Irene Ferreiro), ki očitno hoče na vsak način ostati ena od priljubljenih punc.

Poletna pripeka je za Saro še posebna muka. Najbolj naravna gesta, popoldanska osvežitev v bližnji reki ali mestnem bazenu, zanjo postane strateška operacija: kdaj in kako se mora splaziti na prosto, da ne bo nikogar "užalila" s svojo pojavo v kopalkah in se lahko v miru skopala? Ko se nekega dne ušteje in na bazenu naleti ravno na triperesno deteljico nasilnic, jo te skorajda utopijo z okrutnim "lovom na kita", nato pa ji ukradejo obleke in dogajanje od strani opazuje tudi skrivnostni neznanec (Richard Holmes), molčeč orjak, ki pa – v nasprotju s Saro – namerava ukrepati. Izkaže se, da je možak serijski morilec, ki je očitno na muho vzel samo zlobne punce, do Sare pa izkazuje empatijo ali pa morda kar naklonjenost. Ko Sara z varne razdalje opazuje beli poltovornjak, v katere je strpal njene vrstnice, se znajde v moralnem precepu: ali je dolžna pomagati svojim sovražnicam? Ali pa naj stoji ob strani in pusti, da jih doleti karmično povračilo? Ali tudi njo čaka podobna usoda, če bo pisnila o tem, kar je videla?

Konec koncev vemo, da so antagonisti kultnih grozljivk – Teksaški pokol z motorko, Noč čarovnic – obsojeni na poustvarjanje in nadaljevanje travm, ki so jih doživeli sami. Kaj pa, če so vsi svoje kariere začeli kot terorizirane, odvržene Sare?

Naslednji dan, ko vaščani opazijo, da so najstnice izginile, se pritisk kmalu zgosti okrog Sare: Kaj je videla na bazenu? Zakaj se je domov vrnila s Claudijino okrvavljeno brisačo in zakaj ni šla sama od sebe na policijo? A naša protagonistka drži jezik za zobmi: morilec je navsezadnje še vedno na prostosti, in njegova pozornost ji na skrivaj godi. Nihče ni popoln, si najbrž misli, ko fantazira o presenetljivo karizmatičnem neznancu, prvi osebi, ki do nje vsaj ni izrecno nasilna. Sara namreč ni varna niti pod domačo streho, kjer se njeni starši, slepi za dekletovo trpljenje, zatekajo k pasivno agresivnim opazkam. Na zunaj je mama (Carmen Machi) sicer pripravljena zlasati vsako sosedo, ki njeno hčerko ozmerja z debeluhinjo, za zaprtimi vrati pa nima zadržkov pred tem, da bi jo sramotila. Ali torej ni naravno, da ranljivo najstnico privlači avtoriteta, pa čeprav je zanjo lahko nevarna? Ali pa ima neznanec dejansko izkrivljeno predstavo o viteški zaščiti šibkih in bi našo junakinjo rad zaščitil pred krutim svetom?

Carlota Pereda nikakor ne ponuja lahkih, kaj šele romantiziranih odgovorov, potrudi pa se pokazati, da v klavstrofobičnem okolju, prežetem z nasiljem, ne more uspevati drugega kot – nasilje. Avtorica dobro izkoristi kuliso, osrednjo špansko provinco Extremadura, kjer se poleti zdi, kot da prašna prst in razbeljeno ozračje pritiskata k tlom vse, kar je živega. Čeprav se doživeto vživlja v mentaliteto španskega podeželja, pa črni humor filma izvira ravno iz univerzalnosti, prepoznavnosti značajskih tipov na obeh straneh zgodbe o nasilju.

Film se sicer stopnjuje proti rahlo klišejskemu razpletu v temačni, opusteli klavnici, a že veliko pred tem je bilo jasno, da je pravi zlikovec zgodbe vaška skupnost, ki je Saro na podlagi njenega videza izbrala za tarčo vsega gneva, frustracij in sovraštva, ki se nabirajo v njih. Laura Galán je v naslovni vlogi izjemna: zgolj z bolečim izrazom in sključenimi rameni zna sugerirati vso bolečino, s katero Sara živi že celo življenje in ki je ni mogla nikomur zaupati. Ko bodo vsa ta potlačena čustva enkrat izbruhnila na dan, je jasno, da ne bodo privzela lične, lahko prebavljive oblike. Sarine odločitve in dejanja še zdaleč niso moralno neoporečna, in Carlota Pereda nam noče na pladnju ponuditi idealizirane, trpeče mučenice, s katero bi se bilo lahko identificirati.

Sara ne potrebuje in noče gledalčevega pomilovanja – smiselno pa bi se bilo vprašati, koliko empatije smo ji sploh bili pripravljeni ponuditi, dokler ji ni bil za petami psihopatski morilec.

Ocena: 4