Sin je, kot nakazuje že naslov, vrnitev v filmsko vesolje Floriana Zellerja: leta 2020 je francoski dramatik, scenarist in režiser navdušil z Očetom, iskrenim portretom Alzheimerjeve bolezni, ki je igralskega oskarja prinesel Anthonyju Hopkinsu. Film je – v nasprotju s številnimi drugimi dramami o demenci – fokus obdržal na samem protagonistu, ki ga bolezen vleče za seboj v nepovratno brezno, ne pa na njegovih trpečih bližnjih. Zdaj Zeller s svojo družinsko trilogijo (obstaja tudi drama Mati) nadaljuje analizo bolečin v srcu premožnih, privilegiranih družin.

Sorodna novica Oče (The Father): ne "samo še ena drama o demenci"

Sin, ki je prav tako ekranizacija Zellerjeve drame, svojemu osrednjemu liku žal ne zna ponuditi enakega razumevanja ali kompleksne upodobitve kot Oče. Pravzaprav sta filma med seboj tako zelo različna, tako po pristopu kot po kakovosti, da je težko verjeti, da ju je posnel isti človek.

Petru (Hugh Jackman) gre trenutno v življenju vse po maslu: z ženo Beth (Vanessa Kirby) se jima je pravkar rodil sin, karierno pa se mu obeta delo pri politični kampanji v Washingtonu, kakršno si je vedno želel. Ko se nekega dne na njegovih vratih pojavi nekdanja žena Kate (Laura Dern) z novico, da njun sin Nicholas (Zen McGrath) že tri mesece ne obiskuje pouka, je Peter sicer zaskrbljen, a se mu vse skupaj ne zdi neobvladljivo. Nicholasa, ki izrazi željo, da bi živel z očetom, z Beth sprejmeta pod streho (tudi zato, ker Petrova samopodoba ne bi prenesla drugačnega ravnanja, in zato, ker Beth razume, da tega možu ne more odreči).

Zdaj ko so strpani v isto stanovanje, Peter opazi še sledi urezov na sinovih podlahteh, kar dodatno poglablja njegove občutke krivde, povezane z ločitvijo od fantove mame. Na te strune zavestno igra tudi Nicholas sam, ki v Beth vidi rušilko zakona svojih staršev. Sprva se kljub vsemu temu zdi, da je bila sprememba okolja točno to, kar je najstnik potreboval, in Peter se lahko zadovoljno potreplja po hrbtu, češ da je boljši oče, kot je bil njegov oče njemu. A fantov neuspeli poskus samomora bo zanj grenka streznitev: očitno je sinova depresija težava, ki se je ne da preprosto odpraviti s skupnim preživljanjem časa.

V nasprotju s tem, kar bi od režiserja pričakovali (in bi verjetno pomenilo tudi veliko bolj iskren pristop k zgodbi), zgodba ni podana z Nicholasove perspektive, pač pa skozi oči Petra, ki je očitno tisti naslovni "Sin" (v epizodni vlogi se pojavi tudi Anthony Hopkins kot Petrov oče, zdaj še luciden, a skoraj stripovski negativec). Posledica takega pristopa scenarista Christopherja Hamptona je, da Nicholas ostane enodimenzionalen, prazen lik, ki ga film v nobenem trenutku ne poskuša zares razumeti. Slabo napisanega lika tudi mladi Avstralec Zen McGrath ne zna privzdigniti nad banalnost – igralec preprosto nima zadostne karizme, kar pride še posebej do izraza, ker je obdan z izjemnim naborom odraslih igralcev. Kljub temu pa ključna težava filma ostaja odločitev, da bo osrednji lik, depresivni najstnik, obravnavan kot stranski lik – še manj, zgolj kot katalizator in sprožilo Petrove nesreče in občutkov krivde. O njem ne izvemo ničesar, kar ni povezano z njegovo boleznijo, razen tega, da je menda pisateljsko nadarjen in da se ni nikoli mogel sprijazniti z ločitvijo svojih staršev.

Edini zanimiv uvid celotnega filma je Petrovo spoznanje, da je kljub svojim zavestnim naporom, da bi bil prisoten v sinovem življenju, obsojen na ponavljanje nekaterih starševskih napak in vzorcev, ki jih je prevzel od svojega lastnega očeta, hladnega in distanciranega moža, ki mirno priznava, da je vedno postavljal službo na prvo mesto. (Očetov edini nasvet Petru v povezavi z njuno preteklostjo: "Ah, preboli že enkrat.") Hugh Jackman je sijajen igralec, a ga film pokoplje pod grmado krivde. Prizor, v katerem s sinom razposajeno pleše po stanovanju, je osvežujoč, ker spomni, česa vsega je Jackman sposoben, kadar lahko dela s širšim razponom razpoloženj.

Če je bil Oče posnet tako, da je tudi filmski jezik poglabljal klavstrofobijo in zmedenost glavnega junaka, pri Sinu pa – čeprav režiser spet sodeluje z direktorjem fotografije Benom Smithardom – ni mogoče zaznati nobenih izrazitih avtorskih prijemov. Spominski prebliski, razglednice neke idealizirane, pretekle družinske sreče delujejo čustveno manipulativno, še bolj pa epilog zgodbe, ki se zdi narejen z izrecnim namenom, da bi čim več ljudi iz kinodvorane odšlo objokanih. Podobno preračunana se zdi glasbena podlaga Hansa Zimmerja.

V jedru Zellerjeve drame je spoznanje, da smo vsi, kot v grški tragediji, ujeti v preigravanje vnaprej začrtane vloge: ljudje, ki so bili v otroštvu zanemarjani, pogosto odrastejo v popustljive starše, ki lastne potomce zasipavajo z vsem, za kar so bili sami prikrajšani. Peter in Kate sta premožna, uspešna elitista, ki svojemu sinu po materialni plati nudita ogromno – nihče izmed njiju pa očitno ni bil sposoben nečesa tako osnovnega, kot je preveriti v šoli, ali fant prihaja k pouku. Sta za Nicholasovo depresijo krivi sebičnost in samozaverovanost njegovih staršev? Ali pa je imel bolezen vpisano v gene in se ji ne bi mogel na noben način izogniti? Ali ima vsak otrok tudi razsežnost, ki je njegovim staršem nedoumljiva in nedosegljiva? Logično je, da si človek ob Sinu zastavlja taka in podobna vprašanja. Posledica omejenega psihološkega uvida filma pa je, da ta vprašanja zelo hitro po odhodu iz kinodvorane tudi pusti ob strani.

Ocena: 2,5