Svojeglavi Philip se uvršča v tradicijo filmov, ki tematizirajo umetniško ustvarjanje, navdih in psihološko pokrajino posameznika, ki se posveča umetnosti (pa čeprav, če pomislim nazaj, protagonista niti v enem prizoru ne vidimo dejansko ustvarjati). V tem pogledu mu je že samo na letošnjem festivalu soroden denimo Ritem norosti - a Perry je kljub temu ustvaril samosvojo pošast: v celoti se posveti satirični obravnavi in karikaturi ljudomrzne oholosti uspešnega (pardon, sam bi rekel: omembe vrednega) mladega newyorškega pisatelja. Pri tem črna komedija, ki dekonstruira androcentrični mit Pisatelja, s svojim antijunakom nikakor ne ravna v rokavicah: narcisoidni hipster Philip Lewis Friedman (Jason Schwartzman) je skoraj nevzdržna družba, tako za like, ki so z njim ujeti pred kamero, kot tudi za gledalca.

Philip je tik pred izidom svojega drugega romana in uspeh, ki si ga obeta, mu je že predhodno stopil v glavo. V odnosih z ljudmi, ki so po lastnem mnenju "pod njim", je sklenil požgati vse mostove: nekdanja dekleta, nekdanji kolegi, založnik - nihče ni varen pred njegovimi izlivi žolča, zapakiranimi v omot "krute resnice". V prizoru, v katerem se s svojim nekdanjim dekletom na pijači sestane samo zato, da ji lahko vrže v obraz, da bo zdaj noro uspešen, čeprav ga nikoli ni dovolj podpirala, in ji odreče izvod svoje knjige, ker je prišla malo prepozno, se zdi, da je popolnoma slep za lastno odvratnost, narcisoidnost in zaverovanost vase; v njegovem svetu dejansko ni prostora za nikogar razen za njega samega. Ko ga na te lastnosti kdo opozori, se iskreno sprašuje, ali bi se mu sebičnost res morala zdeti negativna karakteristika. Sklene še, da svojega romana ne bo promoviral z nobenimi intervjuji ali nastopi (Le zakaj bi se družil z očitno inferiorno rajo?), mestni vrvež pa ga počasi začenja dušiti.

K sreči se najde vsaj ena oseba, ki ima Philipa vsaj delno toliko v čislih kot on sam: njegov lastni idol, ugledni priletni pisatelj Ike Zimmerman (Jonathan Price), pohvali njegovo knjigo ("Sam sem sicer pri teh letih dosegel že veliko več") in ga povabi, naj zatočišče in navdih poišče v njegovi podeželski hišici. (Zdi se, da je lik Ika le rahlo zakrita aluzija na uspešnega, a odljudnega in zajedljivega literarnega zvezdnika Philipa Rotha in obenem duh protagonistove prihodnosti: uspešen in priznan pisatelj, ki pa še sam ne dojame, kako zelo osamljen je.)

Philip priložnost brez pomislekov zgrabi z obema rokama, čeprav mora precej neceremonialo "načevljati" svoje dekle, uspešno fotografinjo Ashley (Elisabeth Moss), s katero živi že več kot leto dni. ("Mislim, da bo tako najbolje za oba. Ampak predvsem zame.") Ike mu priskrbi tudi službo predavatelja kreativnega pisanja na bližnjem kolidžu in Philip tako dobi novo paleto ljudi, iz katerih lahko naredi svoje sovražnike, obenem pa zabrede še globlje v svojo izoliranost in odtujenost.

Jasonu Schwartzmanu je vloga pokroviteljskega težaka pisana na kožo: lik Philipa ga popolnoma vsrka vase in dosledno odbijajoč je od prve do zadnje minute filma, tako rekoč brez prebliskov človečnosti in vsekakor brez kakršne koli slutnje preobrazbe. Prav to pomanjkanje kakršnega koli razvojnega loka je obenem najbolj samosvoja karakteristika filma in tudi njegova šibkost. Čeprav se mu ponujajo priložnosti za osebnostno rast, Philip ostane nadut cepec - in ker je obenem planet, okrog katerega celoten film kroži, celota izzveni nekoliko monotono (čeprav so posamezni dialogi zaradi Philipovega iskrenega nerazumevanja, kaj naj bi bilo z njim narobe, precej duhoviti). Zaradi svoje nezmožnosti introspekcije in posledične nezmožnosti spremembe je Philip seveda tudi tragični junak, a mirno lahko napovem, da zaradi njegove usode ne boste potočili nobene solzice.

Če sta Philip in Ike samo starejša in mlajša plat istega kovanca, pa so ženski liki tisti, ki Perryjevemu filmu vdihnejo nekoliko človečnosti. Tako Ashley kot tudi Ikova hčerka Melanie (Krysten Ritter) in francoska predavateljica Yvette (Joséphine de La Baume), v katero se Philip zaljubi, so žrtve enega ali drugega egocentričnega moškega, ki jih odvrže v prvem trenutku, ko mu to ustreza. K sreči te ženske ne ostanejo zlomljene, izpraznjene lupine, pač pa se, še posebej Ashley, poberejo in otresejo uničujočega vpliva "kreativnega genija" na svojih plečih. Ashley je, zanimivo, v srednji tretjini filma pravzaprav njegova protagonistka, saj Philip za lep čas popolnoma izgine iz gledalčevega radija; ta inovativen prekuc perspektive je za zgodbo več kot potreben piš svežine.

Svojeglavi Philip tako po solipsističnem tonu kot tudi po naraciji vsevednega pripovedovalca in malce nasilno nostalgični estetiki (posnet je bil na 16-milimetrski film) spominja na zgodnejša dela Woodyja Allena (ampak z več bližnjimi posnetki), čeprav bi ga težko primerjali z mojstrovimi največjimi dosežki. Tak vtis samo še podčrta razpoloženjska, džezovska glasbena podlaga, ki nesentimentalninm likom dodaja pridih melanholije. Perryju uspe svoja odiozna junaka če že ne s simpatijo prikazati vsaj brez moraliziranja in obsojanja - a kaj, ko sta portretiranca preveč enodimenzionalna, da bi po začetnem odporu iz gledalca izbezala še kakšen močnejši odziv.

Ocena: 3; piše Ana Jurc