Režiser Guillaume Nicloux premeteno uporabi tehniko dokumentarca, posnetega z več kamerami, in pri tem skonstruira košček popolnoma fiktivne literarne zgodovine. V resnici je šlo namreč nekako takole: med promocijo razvpitega romana Zemljevid in ozemlje je septembra 2011 zloglasni Houellebecq za krajši čas "izginil". Ni prihajal na literarne večere, ni se oglašal na telefon, o njem ne duha ne sluha. Ta mala ekscentričnost, ki konec koncev v umetniških krogih ne bi smela biti tak šok, je sprožila pravcati plaz medijskih špekulacij, ki so kmalu prišle do sklepa, da je avtorja zaradi do islama domnevno sovražnega pisanja ugrabila (ali pa kar pokončala) kakšna evropska teroristična celica. Po nekaj dneh se je Houellebecq (brez kakršne koli razlage, razen, da "je pozabil") pojavil v enem kosu in senzacionalističnim medijem so se povesili nosovi - vse do trenutka, ko je Nicloux napovedal, da bo posnel film, v katerem bo "rekonstruiral teden pisateljevega izginotja" ter v njem azkril "laži, polresnice in predpostavke", ki bodo "dokazale, da je resnica še veliko bolj nenavadna od fikcije."

Postmodernistična filmska šala, ki je najverjetneje razdražila marsikatero sivo eminenco francoskih literarnih krogov, in ki bi jo ne nazadnje lahko pričakovali od človeka, ki si je prav v zgoraj omenjenem romanu zamislil svoj lastni umor. V resnici film razkrije samo to, da so najrazličnejše teorije o izginotju še najbolj zabavale kar - Houellebecqa samega.

Za nekoga, ki se zavestno izogiba razgaljenju svoje intime pred javnostjo ter goji podobo antagonista in ljudomrzneža, Houellebecq v filmu deluje presenetljivo iskreno: občutek imamo, da se nam predstavlja resnični človek, in ne neka Niclouxova fiktivna, filmska verzija njega samega. Pogosto osovraženi écrivain, ki sicer pripomni, da "ni nikoli trdil, da je strpen", se razkrije kot duhovit, bistroumen, občutljiv in presenetljivo všečen (čeprav zelo k pritoževanju nagnjen) posameznik, ki mu uspe stockholmski sindrom obrniti na glavo: namesto da bi se bolestno navezal na svoje ugrabitelje, se zdi, da so ni povsem očarani od njega. A kolikšna je distanca med resnično osebo in likom, ki nam ga predstavlja? Drži cigareto tako nenavadno res zato, ker si je nekoč pri košarki zlomil prst, ali pa gre za pisateljsko cako, namerno posebnost? V resnici je nemogoče vedeti.

A začnimo pri začetku: Houellebecq, ki je videti kot križanec med klošarjem, norim znanstvenikom in Gollumom (v resnici ima šele 58 let), ždi v svojem pariškem stanovanju in rentači proti vsemu. od svetlih barv ("preveč skandinavsko") in Mozarta (precenjen) do Le Corbusiera in njegovih "nefunkcionalnih" konstrukcij, ki "bi bile primerne za kako koncentracijsko taborišče." Pri tem ima med sredincem in prstancem nenehno zataknjeno cigareto, pri roki pa kozarec vina (najraje ima španskega, a pravzaprav, kot bomo videli pozneje, mu gre gladko po grlu čisto vsak alkohol, do katerega se lahko dokoplje). Njegov ležerni vsakdan prekine vdor treh strašljivih mišičnjakov, ki se prerinejo v njegovo stanovanje, ga zaprejo v kovinski zaboj in ga stlačijo v avto. Na dan pokuka v nič kaj grozeči hišici na podeželju, kjer, tako vsaj sklepamo, zdaj čakamo, da bo kdo zanj plačal odkupnino (Ne sicer predsednik Hollande, kot pripomni naš precej stoični ugrabljenec, ker to "ni njegov slog".)

Gore mišic, ki so pisatelja ugrabile, se izkažejo za tri čisto simpatične modele: nekdanji varnostnik Karla Lagerfelda Luc (Luc Schwarz), bodibilder Mathieu (Mathieu Nicourt) in njun šef Max (Maxime Lefrançois) ne kažejo kake potrebe, da bi svojemu varovancu kaj žalega naredili. Zdi se jim, da je treba samo počakati, da jim od nekod (nikoli ni čisto jasno, od kod) v naročje pade zajetna odkupnina; med čakanjem uslužno izpolnjujejo ugrabljenčeve zahteve po cigaretah in čtivu. Houellebecqa veliko bolj kot to, kdo ga je ugrabil in kaj se bo z njim zgodilo, obremenjuje to, da mu v sobi na noben način nočejo pustiti vžigalnika.

Če odmislimo lisice in verigo na postelji, ima Michel status sitnega daljnega sorodnika, ki je pač prišel na obisk in mu je zdaj treba v vsem ustreči. (Roko na srce, Houellebecqova krhka konstitucija deluje, kot da ničesar niti za las bolj grobega niti ne bi prenesla.) Vodijo ga na sprehode, mu priskrbijo zdravnika, ko potoži nad bolečinami v ušesu, in ko mu manjka ženska družba, celo najamejo lokalno dekle, da z njim preživi noč. Še najbližje resničnemu izbruhu nasilja pridejo, ko Mathieu teoretizira, da je bil Tolkien "z vsemi tistimi škrati" gotovo gej, Houellebecq pa nanj tuli, da naj "glede vprašanj književnosti kar lepo drži gobec".

Bi lahko Ugrabitev Michela Houellebecqa razumeli ne le kot komentar po senzacijah hlepeče družbe, ampak tudi kot duhovit odgovor vsem, ki njegovo pisanje obtožujejo sovražnosti do vseh in vsega, njegove javne nastope pa kot namerne provokacije? Če bi bil res tak egomanijak, kot ga slikajo, Houellebecq nikoli ne bi privolil v sodelovanje v filmu, v katerem v enem hipu momlja o nujnosti revolucije v Bruslju, v drugem pa se od 150-kilskega možaka uči osnov krav magaja. Vsekakor boljša domislica kot, ne vem ... nenaklonjeni kritičarki groziti s klofutanjem.

Ocena: +4; piše Ana Jurc