Zdi se skoraj neverjetno, a film je režiser Roger Michell posnel po resničnih dogodkih. 60-letni taksist iz Newcastla je leta 1961 iz Narodne galerije v Londonu ukradel znameniti Goyev portret vojvode Wellingtona. V zameno za vrnitev slike je zahteval nenavadno odkupnino ‒ britanska vlada naj nameni več pozornosti (in denarja) oskrbi ostarelih. Zgodba o kraji slike je močno odmevala, leta 1963 se je uganka o kraji zloglasnega portreta pojavila celo v filmu o Jamesu Bondu Dr. No. Po štirih letih je taksist umetniško delo vrnil v muzej.

"Ne jemlje se preveč resno, vendar ni komedija, če me razumete. Govori o malem človeku, ki neverjetno ganljivo moč oz. oblast nagovori z resnico," je o filmu, ki ga zaznamuje velika živahnost, dejal filmski veteran Michell, ki se je v svoji bogati karieri podpisal pod številne uspešnice, med njimi Notting Hill, Venera, Sestrična Rahela in Jutranje veselje. Vojvoda je bil njegov zadnji film, umrl je septembra letos.

V tej s pristnim britanskim humorjem prežeti komediji, ki subtilno obračuna s socialnimi krivicami, je moči znova združil z Jimom Broadbentom, s katerim sta sodelovala že v filmu Le Week-End, in igralsko veteranko, oskarjevko Helen Mirren.

Sledijo kvarniki.

Šestdesetletni Kempton Bunton z ženo in odraslim sinom, drugi, ki hodi po robu zakona, prihaja le na obiske, živi v Newcastlu in komaj sestavlja mesec z mesecem. Družino je močno zaznamovala smrt 18-letne hčerke pred več kot 10 leti, s katero se vedno vedri Kempton spopada tudi s pisanjem dram, Dorothy, ki o njej ne želi govoriti, pa z obsedenim čiščenjem doma. Njun dolgoletni zakon je preplet naveličanosti in nežnosti.

Dobričina po vseh merilih Kempton trmasto vztraja, da ne bo plačeval naročnine za televizijo, saj da ne lovi BBC-ja, in s sinom celo začne kampanjo, da bi bili veterani oproščeni plačevanja naročnine. Dorothy, igra jo izjemna Helen Mirren, ki se udinja kot čistilka pri bogati družini mestnega svetnika, je ob moževih entuziastičnih, a brezupnih podvigih jezna, a nemočna. Še dodatno jo jezita sinova, ki si ne uredita življenja.

Kempton se odpravi v London, da bi na svojo kampanjo opozoril tudi poslance v parlamentu, kar se konča neuspešno. Kot je obljubil ženi, je načrt, da si bo po vrnitvi poiskal službo in se umiril. Ko ga zaradi govoričenja med vožnjo taksija odpustijo, si najde novo službo v pekarni. A tudi tam ga, potem ko se edini zavzame za svojega pakistanskega sodelavca, ki je tarča rasističnih opazk šefa, odpustijo.

Ko načrtuje, kako naprej, ga izjemno jezijo številne novice o znamenitem Goyevem portretu vojvode Wellingtona, ki ga je vlada takrat odkupila za 140.000 funtov. Ameriški poslovnež je namreč kupil sliko in jo želel odpeljati v ZDA, britanske oblasti pa so se odločile, da to preprečijo, zato so delo odkupile. Bunton v visoki številki vidi le eno: koliko ljudem bi lahko plačali letno naročnino za televizijo in jih tako odrešili osamljenosti.

Iz muzeja nekega dne res izgine omenjeni portret in se znajde v omari Buntonovih. Medtem ko šefi policije na novinarskih konferencah skrajno resno razpredajo, za kakšno izjemno dovršeno dejanje dobro organizirane kriminalne družbe gre, Kempton s sinom razmišlja, kako poslati pismo za odkupnino, ne da bi ga našli. Skupaj z iskanjem poti do denarja za starejše se razpira tudi družinsko spopadanje s preteklostjo, ki visi nad njimi. Kempton se po vseh peripetijah, predvsem pa po velikem ženinem razočaranju, odloči in sliko sredi belega dne odnese nazaj v muzej (v resnici se je to zgodilo po 4 letih).

Vmes se res do obisti prava britanska komedija zelo naravno porogljivo obregne tudi ob vase zaverovane oblasti, od policije do torijcev, ki jim je mar le za njihovo lastno podobo. Skoraj malce presenetljiva je javna podpora Dorothyjine "gospodarice" Kemptonu, tudi z udeležbo na sodišču, ki pa jo lahko vidimo kot idealistično prihodnost sveta, kjer pravičnost pretehta delitev družbenih slojev.

Mili Bunton je izjemen v svoji hkratni naivnosti in trmi, noben poraz ga ne ustavi, vedno vidi kozarec na pol poln, a istočasno ne skriva svoje žalosti. Ne zaradi smrti hčerke, za katero se čuti odgovoren, saj ji je on kupil kolo, s katerim je imela nesrečo, ne zaradi nedostopnosti in zaprtosti žene, ki je v veliki meri posledica hčerkine smrti.

Njegov pronicljivi odvetnik se ob poraznih kartah, ki so vsem vidne, odloči igrati prav na Kemptonovo prepričljivo iskrenost. Stvari so, če jih želimo razumeti, res zelo preproste.

Zadnjega kvarnika pa ne izdamo.

P. S. Leta 2000 so za starejše od 75 let v Združenem kraljestvu ukinili plačevanje naročnine za javno televizijo.

Ocena: 4,5