Britanski režiser Andrew Haigh je za veliko platno priredil roman Tujci (1987) japonskega pisatelja Taičija Jamade, razmislek o naravi človeških odnosov in stikov v svetu, ki vse bolj drsi v popolno fragmentiranost in izoliranost posameznika. Žanrsko zgodbo je za film prenesel v polje psihološke, globoko čustvene drame. Cel film je sicer tako zelo prežet z vzdušjem magičnega realizma, da se nadnaravni element, ko se pojavi, sploh ne zdi ekstravaganten ali nedoumljiv.

Adam (Andrew Scott) je filmski scenarist, ki živi v enem od višjih nadstropij čisto nove in prazne, generično moderne stanovanjske stolpnice v predmestju Londona. Kadar je sam doma, se zdi, kot da je izstopil iz prostora in časa: s svoje višine opazuje luči, ki utripajo v daljavi, in posluša grobno tišino, tako neobičajno v velikem mestu.

Film vzbuja številne asociacije na prvo pandemično obdobje leta 2020. Adam živi v svojem lastnem mehurčku, v katerem je sicer varen, a osamljen – dokler nekega dne na njegova vrata ne potrka Harry (Paul Mescal), morda edini drugi stanovalec v celi stavbi. Harry, ki ima v roki na pol izpraznjeno steklenico viskija, je zanimiva pojava: zapeljiv in neposreden, a s pridihom potencialne nevarnosti; zelo vztrajno bi se rad povabil "na pijačo ... ali kar koli drugega, kar si morda želiš". Adam, ki ima očitno železno voljo, ga sicer prijazno odslovi, a po njegovem zardevajočem nasmešku je jasno, da njuna zgodba še ni zaključena.

Zdi se, da je srečanje Adama zdramilo iz njegove letargije. Poda se v svet, kjer se sprehaja brez pravega cilja – ali pa tudi ne. Na nekem polju v daljavi uzre moškega, ki ga povabi s seboj domov. Zdi se, kot da ga Adam pozna, a ni pretirano presenečen nad srečanjem. Odpravi se z znancem, in ko ju v hiši toplo sprejme še možakova žena, počasi razumemo: Jamie Bell in Claire Foy igrata Adamova starša. Vseeno je očitno, da vse skupaj ni običajen nedeljski obisk. Zakaj omenjajo nekakšno dolgo ločitev, zaradi katere se leta niso videli? Zakaj je hiša videti kot nedotaknjen muzej iz osemdesetih? Zakaj sta starša na videz vsaj enako stara, če ne celo mlajša kot Adam?

Andrew Haigh svoje zgodbe ni zastavil kot uganko, ki bi jo bilo treba razvozlati – to bi pomenilo zgrešiti poanto filma. Zato nam precej neposredno pove: Adamova starša sta v resnici umrla v prometni nesreči, ko je bil fant star šele enajst let. Tudi Adam sam ne izgublja časa s tuhtanjem o naravi časovnega stroja, v katerem se je znašel: ponovno srečanje z očetom in mamo bo izkoristil za to, da jima pokaže, v kakšnega moškega je odrasel – pa tudi, da jima pokaže, kdo je že od nekdaj bil, čeprav o tem nikoli niso govorili. Precej očitno je, da je "nadnaravno" dogajanje samo zunanji izraz protagonistovega notranjega monologa. Adam, ki živi z bremenom osamljenosti in nerazrešene bolečine, izhod iz svoje letargije išče z reinterpretiranjem in dopolnjevanjem zgodovine.

Ko se Adam in Harry naslednjič naključno srečata, pobudo prevzame Adam. Prizori intimnosti so posneti s čutnostjo in sugestivnostjo, na kakršno v sodobni kinematografiji naletimo le redko. Scott in Mescal ujameta tiste nerodne, a strastne trenutke sveže ljubezni, v katerih se zdi, da svet onkraj zidov domače spalnice sploh ne obstaja.

Njun odnos je veliko več kot samo telesen: kmalu si začneta pripovedovati o strahovih, travmah in okoliščinah, ki so ju zaznamovale. Ker je med njima (vsaj) petnajstletna razlika v starosti, imata precej različni izkušnji tega, kako je družba sprejemala njuno identiteto; oznaki "gej" in "kvir" imata za njiju različne podtone. Adam s seboj prenaša bolečino tega, da so starši verjetno vedeli, zakaj njun sin ob večerih joče v svoji sobi, a mu niso nikoli prišli naproti. Verjetno ga skeli še toliko bolj, ko vidi, kako zlahka Harry sprejema samega sebe, medtem ko mora on (v vzporedni dimenziji) svoji materi iz osemdesetih pojasnjevati, da virus HIV ni več smrtonosna epidemija, ki preži izza vsakega ovinka.

Haighov scenarij s temi pogovori odpira globoko osebna vprašanja, s katerimi se mnogim med nami nikoli v življenju ni bilo treba ukvarjati. Izjemno zgovoren je denimo odpor, s katerim Adam reagira na materino skrb – že res, da je osamljen, zavrača pa stereotip, da je osamljen zato, ker je gej.

Postopoma in skoraj neopazno začne film brisati meje med obema dimenzijama: po noči plesa in ketamina v diskoteki poskuša Adam svojega novega partnerja predstaviti staršem. Haigh to dilemo razreši na subtilen način, ki gledalca namerno dezorientira – s prepletanjem odsevov, zrcalnih podob in komadov iz osemdesetih, ki odmevajo skozi čas. Po ogledu tega filma boste pesem Always On My Mind v izvedbi Pet Shop Boys težko dojemali kako drugače kot ganljivo izpoved materinske ljubezni in slabe vesti. (Nasploh ima režiser izjemen občutek za izbiro prave glasbene podlage – Blur s komadom Death of a Party dogajanje v nočnem klubu privzdignejo v skoraj transcendentalno izkušnjo.)

Vsi štirje igralci te komorne drame so k svojim vlogam pristopili s takšno odprtostjo in ranljivostjo, da visokokonceptualna narava poigravanja s prostorom in časom nikoli ne zasenči čustvene dimenzije zgodbe. Še posebej Andrew Scott, ki smo ga doslej poznali predvsem kot "seksi duhovinka" v genialni seriji Fleabag, zadene pravo noto melanholičnega hrepenenja, da vsega skupaj ne prevesi v melodramo.

Čeprav Vsi mi tujci učinkuje kot izrazito osebna zgodba, pa razkriva tudi univerzalno resnico naših življenj: nobena količina zabave, drog, plesa in parčkanja ne zaceli ran, ki smo jih nabrali kot osamljeni, nerazumljeni otroci. Sklepno dejanje filma bo najbrž izzvalo mešane reakcije; osebno se mi zdi rahlo prisiljeno in ceneno, ni pa zares presenetljivo – najavi se na podoben način kot tisto prvo veliko razkritje na začetku.

Kljub globoko melanholičnemu razpletu pa Vsi mi tujci vseeno ponudi nekakšno katarzo v obliki spoznanja, kakšna moč je v tem, da znamo preteklost pustiti tam, kamor spada – za seboj.

Ocena: 4+