Če je Kurosavov film iz leta 1952 ponudil vpogled v povojno Japonsko, nas južnoafriški režiser Oliver Hermanus v scenariju, pod katerega se podpisuje nobelovec Kazuo Ishiguro, popelje v Združeno kraljestvo leta 1953, toda predvsem v vidiku medosebnih odnosov, ne toliko samega socialnega stanja države po koncu 2. svetovne vojne.

Williams, ki ga upodobi briljantni Bill Nighy, je ostareli birokrat, ki skupaj s sodelavci že leta preklada papirje na oddelku za javna dela na londonskem okrožnem svetu. Praksa medsebojnega prelaganja pristojnosti med številnimi oddelki, ki je še kako znan pojem vsakomur, ki ima opravek z birokracijo, je popolnoma vgnetena v njihovo monotono življenje. Kadar se pojavi spis, ki je obredel številne oddelke in že na vseh vratih dobil zavrnitev, ga neosebni Williams mirno pospravi na poseben kup ob popolnoma neosebni opazki, da nikomur ne škodi, če bo čakal tam.

Edina, ki s humorjem presega miren utrip sivega vsakdana, je mlada Margaret, ki pa se na oddelku med konservativnimi sodelavci – vsakemu od njih nadene poseben vzdevek, Williams je recimo Zombi – dolgočasi in je z mislimi že pri naslednji službi. Novega mladega sodelavca humorno hitro poduči, da njegov kup obravnavanih zadev nikoli ne sme biti prenizek, ker bi potem ljudje mislili, da nima nič pomembnega za početi.

Williams se nekega dne prej odpravi iz službe, kar že malce vznemiri sodelavce, saj pomeni odmik od njegove do zadnjega koraka razdelane vsakodnevne rutine. Na zdravniškem pregledu izve, da ima pred seboj le še pol leta, največ pa devet mesecev življenja. Ko doma v temi sedi na kavču, sliši pritoževanje svoje snahe, kako noče več živeti v skupni hiši. Oba s sinom povabi, naj sedeta k njemu, a snaha s hodnika takoj zarobanti, da mora zgodaj vstati in mož, ne da bi stopil do očeta in ga pogledal v oči, ji pohlevno sledi.

Naslednji dan je za sicer zelo zadržanega Williamsa bolj kot ne revolucionaren: namesto v službo se z vlakom odpravi na morje v Brighton, da bi užival, a skrušen v gostilni neznancema prizna, da tega ne zna. Dan se vendarle konča z novimi poznanstvi in obilo pijače, a tudi iskrenim smehom in srce parajočo pesmijo iz otroštva, ki jo opiti Williams, edinkrat v filmu daleč od brezhibne podobe uglajenega gentlemana, zapoje v enem od barov. Njegova bolečina ob zavedanju, da živi neopazno in nepomembno življenje, je presunljiva.

Ko se po prvem šoku ob diagnozi, s katero vse do konca ne seznani odtujenega sina in zoprne snahe, vrne v mesto, sreča Margaret, ki zanj predstavlja poosebljenje veselja do življenja. Ko mu doma očitajo, da gre za nespodobno srečevanje z mladenko, se ob to ne obregne, ko pa mu to malce očitajoče predoči Margaret, ji pove resnico: da se želi od nje naučiti, kako polno živeti. Njune pogovore spremlja žlahten britanski humor, ki ga v obliki opazk tu in tam navrže pronicljivi gentleman Williams. V zavedanju bližajočega konca v službi vzame s tistega kupa prelaganih stvari projekt obnove igrišča, za kar si že leta prizadevajo tri "gajstne" gospe, in vse moči usmeri v uresničitev projekta, ki postane njegov življenjski podpis. Čeprav ga ima bolezen v pesti, konec življenja preživi pod svojimi pogoji.

Film preveva počasen ritem, ki bo mogoče nekatere zmotil, a prav ta nevelikopoteznost filma je njegova največja odlika. Bojazen nad izplenom, ki je ob predelavah sicer pogosto upravičena, je bila tu odveč. Južnoafriškemu režiserju je, predvsem na krilih Nighyja, ki res "drži" film trdno v svojih vajetih, uspelo izvirnik ponesti še dlje. Kot so zapisali nekateri britanski kritiki, nova različica japonske klasike ne bi smela "vžgati", a se to zgodi. Film odlikujeta tudi odlična kostumografija Sandy Powell in izjemna fotografija Jamieja D. Ramsayja.

Britanski igralski velikan Bill Nighy je širšemu občinstvu najverjetneje najbolj znan kot nergavi roker Billy Mack v božični uspešnici Pravzaprav ljubezen, v katerem se mora po dobljeni stavi o največjem božičnem hitu v nastopu v živo sleči. V filmu Živeti je kot največje možno nasprotju Macku gospod z veliko začetnico od pete do glave, ki z minimalistično in subtilno mimiko izjemno učinkovito pričara vso paleto čustev, ne da bi pri tem spregovoril kaj več kot nekaj besed. Brez dvoma se mu za karizmatično igralsko stvaritev obeta vrsta nominacij in nagrad, z oskarjem na čelu.

Ocena: 4