Ko je belgijski literat Maurice Maeterlinck leta 1911 prejel Nobelovo nagrado za književnost, je švedska akademija posebej omenila Maeterlinckovo dramo Modra ptica. "Občudujemo spektakel Modra ptica, to globokoumno pravljico, ki zasije s poezijo otroštva, čeprav se morda zdi, da je v njej zaradi obilja elementov refleksije premalo naivne spontanosti. Na žalost obstaja modra ptica sreče samo onkraj meja tega minljivega sveta – vendar je vsi, katerih srca so neomadeževana, ne bodo iskali zaman, kajti na njihovih potovanjih po prostranstvih dežele sanj jih bodo bogatila in (o)čistila njihova čustev in domišljije polna življenja."
Modra ptica, pravljična drama v dvanajstih slikah, v katerih modra ptica predstavlja metaforo za neulovljivo absolutno srečo oziroma za možnost uresničenja vseh želja, je vrhunski izraz Maeterlinckovega simbolizma. Obenem je poetična in vseskozi alegorična drama tudi dokaz tega, da je Maeterlinck, tudi ko je pisal dramatiko, ostajal pesnik.
Modro ptico so prvič uprizorili v Moskvi, predstavo pa je režiral znameniti Konstantin Stanislavski, po katerem se imenuje tudi sistem učenja igranja, ki stoji za realistično gledališko in še bolj filmsko igro, ki se nam danes zdi sama po sebi umevna, na začetku dvajsetega stoletja in ob rojstvu Hollywooda pa to ni bilo tako.
Zasledovanje izmuzljive sreče v osmih slikah
Ivana Djilas, ki se podpisuje pod režijo mariborske produkcije Modre ptice, je dramo nekoliko priredila. Na odru ostaja le še osem slik, od katerih ima vsaka svojo dramaturgijo in atmosfero, in je tako tudi sklenjeno poglavje sanj. Modra ptica je seveda stalni motiv te zgodbe, Djilasova pa jo vidi kot izmuzljivo srečo, ki "jo lahko za trenutek ugledamo, se je dotaknemo, morda nam izpolni sanje, a ujeti se ne pusti nikomur". In lov na srečo je rdeča nit pravljice. Na odru tako spremljamo sanjsko potovanje drvarjevih otrok Tyltyla in Mytyl, ki ju vila Beriluna prosi za ptico. Ker ji Tyltyl svoje noče dati, vila otroka pošlje v Deželo Spomina, kjer naj bi našla ptico, s pomočjo katere bi ona lahko ozdravila svojo bolno vnukinjo. Vila otrokoma za popotnico podari čarobni klobuk z diamantom, na poti pa ju spremljajo zahrbtna Mačka, zvesti Pes in odrešilna Svetloba.
V glavnih vlogah Tyltila in Mytyl nastopata Matevž Biber in Mirjana Šajinovič, na poti pa ju spremljajo Nejc Ropret, Mateja Pucko in Branko Jordan. Avtor scene je Branko Hojnik, kostume je zasnovala Jelena Proković, predstavo spremlja glasba Boštjana Gombača, koreografinja pa je Sonja Vukičević.