Posebej dragoceni so dnevniki, v katerih so ljudje popisali tisto, o čemer ne želijo govoriti. V Emmedingenu s tako prejeli že več dnevnikov, v katerih so ljudje opisali svoja grozljiva dejanja med vojno, o katerih pa ne bi želeli pričati. Foto: Deutsches Tagebucharchiv
Posebej dragoceni so dnevniki, v katerih so ljudje popisali tisto, o čemer ne želijo govoriti. V Emmedingenu s tako prejeli že več dnevnikov, v katerih so ljudje opisali svoja grozljiva dejanja med vojno, o katerih pa ne bi želeli pričati. Foto: Deutsches Tagebucharchiv
Anna Frank
Najbolj znan je seveda dnevnik Anne Frank. Vendar tudi njega ne bi bilo, če ne bi leta 1944 nizozemski minister za izobraževanje svojih sodržavljanov pozval, da naj pišejo dnevnike o dogajanju na Nizozemskem in jih po vojni predajo kot dokazno gradivo o vojnih zločinih.

Morda najbolj temeljit muzej osebnih zgodovin, zapisanih v dnevniških zapiskih in osebni korespondenci, je v nemškem Emmendingenu. Nazadnje je zbirko arhiva dopolnila skrinja z dnevniki nekega nemškega glasbenika, ki je v tridesetih dosegel vrhunec svoje priljubljenosti in nastopal po različnih plesnih in koncertnih dvoranah. Njegov osebni arhiv se je v Emmedingenu znašel povsem po naključju. Zgodilo se je, da je na papirje na nekem bolšjem trgu naletel nekdo, ki je znal prepoznati njihovo vrednost. Kupi jih je in poslal v arhiv.

Frauke von Troschke. Od tedaj v ta sicer zelo anonimni kraj sredi Schwarzwalda vsako leto dospe več kot 200 dnevnikov. Ne sprejemajo vseh. Napisani morajo biti v nemškem jeziku in še nikoli niso smeli biti objavljeni. Ti dnevniki lahko pomagajo do povsem novih spoznanj, do katerih se zgodovinarji le stežka prebijejo. Sodelavec arhiva Gerhard Seitz pove: "Včasih nam ljudje pošljejo dnevnike, v katerih popišejo grozljive stvari, ki so jih sami zagrešili med vojno. Govoriti o teh svojih izkušnjah nočejo, želijo pa, da se ohrani spomin nanje."

Poziv nizozemskega ministra za izobraževanje
Pionirji na področju zbiranja osebnih dnevnikov, ki bi lahko imeli tudi zgodovinsko vrednost, so Nizozemci. Pa za to ni 'kriva' Anna Frank. Že pred njeno smrtjo, natančneje leta 1944, je odločilni korak naredil tedanji nizozemski minister za izobraževanje Gerrit Bolkestein. Kot član vlade v izgnanstvu je po radiu iz Londona nagovoril nizozemske državljane in jih pozval k zbiranju vseh mogočih dokazov o dogajanju na Nizozemskem. Obljubil je, da bodo njihova pričevanja po koncu vojne uporabili kot dokaz proti vojnim zločincem. Znano je, da je tudi Anna Frank slišala ta govor in da se je prav zaradi njega odločila delno na novo napisati nekatera že napisana 'poglavja' iz svojega dnevnika, prav tako pa je od tega dne naprej svoj dnevnik zavestno pisala kot poročilo o vojni na Nizozemskem.

Na Nizozemskem so nato že prvo leto po koncu velike vojne, ko so tudi že izdali dnevnik Anne Frank, ustanovili Nizozemski inštitut za vojno dokumentacijo, kjer so ljudje lahko 'odložili' svoja pisma, slike in dnevnike. Tisoči ljudi so oddali svoj prispevek k pisanju zgodovine, veliko pa jih je prispevalo tudi k gradnji arhiva Inštituta za zgodovino žensk in k arhivu Erazmove univerze v Rotterdamu.