Nedavno je pri ugledni britanski založbi Riverboat Records izšel prvi album njegove slavoriške skupine z naslovom Intercosmic.

Slavo Rican Assembly uporablja "mednarodni besednjak džeza kot odskočno desko za poglabljanje v zvoke lastnih glasbenih korenin. Bomba, salsa in rumba se spopadejo s slovenskimi žetvenimi pesmimi, bosanskimi uspavankami in srbskimi žalostinkami v glasbenem koktajlu, ki je 100-odstotno newyorški," so zapisali pri založbi.

Folklora je po besedah Kusa glasbeno ognjišče, pri katerem se napajajo, ampak vsi vanjo prinesejo svoje življenjske in glasbene izkušnje. "Za prvi album se mi je zdelo pomembno, da se ne zapremo, da smo zgolj in samo slavoriška folkora," opisuje.

Ob vodji Kusu so v skupini še srbska vokalistka Aleksandra Denda, kitarist iz Portorika Gabriel Vicéns, kubanski pianist Ahmed Alom, portoriški basist Dan Martínez, portoriški tolkalist Fernando García in slovenski bobnar Žan Tetičkovič - Jean John.

Kot še pravi, je zasedbo želel postaviti tako, da izhajajo iz karibske in južnoslovanske tradicije, "ampak obenem jaz zagotovo nisem ljudski godec iz Slovenije. Spoznali smo se in začeli igrati skupaj zaradi džeza, odraščali smo v 90. letih prejšnjega stoletja, bil sem v hiphopu, basist je poslušal progresivni rock, vokalistka je pela v gospelzborih."

Kus je sicer tudi vodja zasedbe Play_Group ter član več zasedb, med katerimi so César Orozco Kamarata Jazz, Dan Martínez duo, Marta Hernandez Mar Salá, Fernando García y Behique in tudi Ricky Rodriguez Fusion Band. Rodriguez je, kot pravi Kus, zelo priznan basist, igral je s Chickom Coreo in Branfordom Marsalisom ter je stalni basist Davida Sáncheza.

Trenutno je Kus tudi član izobraževalnega programa Afro Latin Jazz Alliance, v okviru katerega poučujejo glasbo na javnih šolah v manj privilegiranih newyorških skupnostih.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kako je nastala zasedba, ki prepleta slovanske in portoriške vplive? In kaj ta preplet pravzaprav pomeni?
Slavo Rican je zame gibanje, smo kot neki parlament, nekoč bomo imeli potne liste. No, zgodba se pravzaprav začne z mojo selitvijo v New York. Ko sem se preselil sem, sem imel študentski vizum, študirati pa sem prišel na Queens College. Moj sošolec je postal Dan Martínez, portoriški basist, ki je zdaj tudi moj najboljši prijatelj. Takrat sem ustanovil bend Jan Kus Quartet, bobnar in basist sta bila Portoričana, v zasedbi je bil še Američan, šalil sem se, da smo Slavoricans. Z nami je začela nastopati še srbska pevka Aleksandra Denda, ki je imela sicer vokalno skupino Rosa, kjer so izvajali srbsko tradicionalno glasbo. Ljudje so po koncertih pogosto spraševali, kaj je ta Slavo Rican, vedno bolj sem dobival občutek, da gre za izviren koncept. Obenem sem takrat začel igrati v zasedbi, kjer so bili vsi razen mene Portoričani.

Kvartet se je sčasoma prelil v nekaj novega, vstopil je slovenski bobnar Žan Tetičkovič. No, že s kvartetom sem dvakrat igral v Portoriku.
Latino džez me je vedno zanimal, ti vplivi pa so se vedno bolj prelivali v glasbo, vpeljeval pa sem tudi slovanske vplive. V nekem trenutku smo se morali odločiti, kaj naredimo z zasedbo, in zastavili smo koncept, logotip, začeli jemati zelo resno ta razvoj.

Bistvena je bila torej fascinacija s kulturo in prijateljske vezi, ki so prerasle v profesionalno pot? Kaj vas je pritegovalo k portoriški kulturi? In obratno, kaj je portoriške glasbenike vleklo k slovanskim vplivom?
V New Yorku sem hitro padel v nekakšen krog ljudi iz nekdanje Jugoslavije, celo prvi album Jan Kus Quarteta je koproducirala gospa iz Črne gore, Danijela Milić, ki je tudi organizirala veliko prireditev, ko so bile poplave na Balkanu. Prijatelj Dan je takrat igral več humanitarnih koncertov za območje nekdanje Jugoslavije kot kdor koli – no, šalim se, ampak res jih je bilo veliko. Na koncu smo ga že klical Danijel Martinović namesto Dan Martínez. Med nama je bila fascinacija obojestranska. Niso namreč kar vsi ljudje tu kar navdušeni nad slovanstvom, povežejo te z Rusijo, in je to to. Tudi mene je prevzel Portoriko. Sicer nisem oboževalec potovanj samo zaradi potovanj samih, rad grem nekam z namenom. Tja sem odšel, ker sem želel spoznati Danovo domovino – njegova družina biva na vrhu hriba v San Lorenzu, ki meji na tropski pragozd. Zelo sem si postal blizu z vso družino in tudi kulturo. Danes si mislim, da sta neki povprečen portoriški in slovenski značaj zelo podobna.

Kaj so tiste stvari, ki ste jih spoznavali kot podobne in ki so postale ključne za to, da se je zgodila tudi umetniška naveza?
Spoznal sem ranljivosti ljudi tamkaj, ne le fasade, ampak to, kaj jih muči, česa ne marajo, kaj jih živcira tudi pri sebi. So v posebnem položaju, ker ne morejo voliti v ZDA, lahko pa jih pošljejo v vojno. Ne voliš torej predsednika, ki te pošlje na bojišče ... tega še vedno kar ne morem verjeti. V ZDA se vedejo, kot da jih ni. Denimo, ko je divjal orkan María, so vsi govorili le o Floridi, medtem pa je orkan povzročil smrt več tisoč ljudi v Portoriku. Sicer pa je splošen občutek kot v Sloveniji: vsi se poznajo med sabo in se opravljajo. Po moji teoriji je Portoriko kot Slovenija, Kuba pa je kot Srbija, Kubanci so zelo ponosni na svojo bogato zgodovino in državo. Slovenija je bila vedno del nekih večjih imperijev, kot je bila že Avstro-Ogrska, Portoriko je v tej situaciji še danes – ni idealno, so pa nekaj tudi dobili od ZDA. No, Dominikanska republika pa je po tej moji teoriji kot Bosna in Hercegovina – tukaj mislim na podoben značaj.

Glede Portorika me je navdušilo še veliko več stvari, na primer to, da so imeli v zgodovini na otoku Indijance plemena Taino, čeprav danes ni več nikogar, ki bi bil več kot 30 odstotkov Taino. Pa Taino besede, iz njihovega jezika izhaja angleška beseda za žar (barbeque/barbacoa), visečo mrežo (hammock/hamaca) in tobak (tobacco/tabaco). Portoriko je mešanica afriške, evropske kuture in kulture Taino. Elementi afriške kulture v Portoriku in drugje v Južni Ameriki so si kar podobni, ampak je pa portoriška kultura drugačna od južnoameriških, ker ima več afriških elementov in pa še elemente Taino. V Portoriku je tudi avtentična scena reggaeja, vse suženjske ladje na poti na Jamajko so se ustavile v Portoriku – to je bilo prvo pristanišče v zahodnem svetu.

V Portoriku ste tudi preživeli pol leta in tam vsak teden nastopali. Kako se je ton zgodilo?
V času epidemije je nekako pevec Ricky Martin postal soodgovoren za to, da sem dolgo ostal v Portoriku in obenem začel biti par s svojo punco. Njegov bobnar Tony Escapa je pred leti živel v New Yorku in je prijatelj s Portoričani, s katerimi igram. V času epidemije je Martin odpovedal koncerte, Escapa pa posledično ni imel kaj početi in je čakal v Portoriku, zato je poklical svoje prijatelje in jih povabil, da začnejo igrati. Omejitve so se sprostile, jaz pa sem bil takrat na obisku pri Danu za tri tedne. Konec drugega tedna smo šli na koncert, z njimi sem zaigral en komad, Tonyju je bilo všeč in je vztrajal, naj z njimi igram še naprej. Tako sem ostal. V San Juanu smo tako začeli imeti koncert vsak četrtek, čez nekaj mesecev sva se prav tam zaljubila z mojo sedanjo punco.

Pa govorite špansko na vajah in tudi sicer v slavoriškem okolju?
Veliko govorimo špansko, ampak je pri Portoričanih opazen vpliv ameriške kulture. Kubanci nehajo govoriti angleško po dveh stavkih, Portoričani pa so bolj potrpežljivi. No, po navadi prevlada kar t. i. Spanglish (špangleščina), kot je to najbolj pogosto v New Yorku.

Na kakšni ravni pa se je dogajalo vaše vklapljanje v ameriško kulturo? In seveda tudi konkretneje v newyorško glasbeno sceno? Je bilo več stvari, ki so vas presenetile?
ZDA se zdijo znane, ko si enkrat tam, pa je drugače, zagotovo. New York je res kot film, ko pa spoznavaš kulturne prakse, se stvari spremenijo. To je problem. Mislil sem, da vem vse, ker sem poslušal rap, spremljal košarko, gledal MTV, ampak New York ti hitro pove, da ne veš veliko. Kjer živim, mi je zelo domače. Živim namreč v četrti Astoria v Queensu, kjer je dosti Slovencev, okoli je več burekdžinic, jugoslovanska diaspora je močno navzoča.

Kako je sploh prišlo do te selitve oziroma odločitve za študij v New Yorku? Ste se že preselili z mislijo, da boste tam ostali?
Takoj po gimnaziji sem bil dva meseca študent na primerjalnem jezikoslovju na Filozofski fakulteti, saj sem moral zaključiti srednjo glasbeno šolo, nato pa sem odšel v Haag na študij džezsaksofona. Za New York je bil ključen Reginald "Reggie" Workman, džezovski basist, ki je bil v prvi izdaji John Coltrane Quarteta, in je tudi sicer igral z vsemi velikimi. Bil je poročen s slovensko plesno koreografinjo in zato vodil delavnico v Mariboru, kjer so poučevali tudi domači mentorji, kot Igor Bezget in Lenart Krečič. Reggie je bil velik navdih za nekaj generacij slovenskih džezovskih glasbenikov.

Od tedaj je bila zame pot le še New York, nič drugega me ni več zanimalo. Nizozemska je padla zgolj zato, ker sem bil tako mlad in sem se še malo držal Evrope. Je pa res, da je bil v Haagu moj cimer španski pozavnist, Santiago Cañada, ki me je vpeljal v latino džez, mi pokazal glasbo različnih legend, kot so Alain Pérez, Jerry Gonzalez, Paquito d’Rivera. Danes igra v skupini zelo znane flamenko pevke Conche Buika, ki dela moje najljubše koncerte. Res, to bi bil moj zadnji koncert, ki bi ga hotel slišati, če bi vedel, da bom naslednji dan umrl.

Kako se vaš koncept slavorištva povezuje v tradicijo džeza, v katerem tudi sicer profesionalno delujete?
Malo je komično in dobro se mi zdi, da sem iz Kranja, igram pa latino džez s Portoričani, no, in enim Kubancem. Zasedbo sem želel postaviti tako, da izhajamo iz karibske in južnoslovanske tradicije, ampak obenem jaz zagotovo nisem ljudski godec iz Slovenije. Spoznali smo se in začeli igrati skupaj zaradi džeza, odraščali smo v 90. letih prejšnjega stoletja, bil sem v hiphopu, basist je poslušal progresivni rock, vokalistka Aleksandra je pela v gospelzborih. Če hočem biti del tradicije, jo moram spremeniti – to je moja rdeča nit! Nismo hoteli biti folkzasedba, saj kakšen folk pa sploh je to – Slavo Rican? Pomemben element za nas je New York, njegov tempo, raznolikost, naša druženja v njem. Kar koli zaigramo, je tako ali tako Slavo Rican, ne potrebujemo tega še forsirati v glasbi.

Nekatere skladbe so tudi povsem avtorske?
Enega od komadov je Dan, v sodelovanju s svojim bratom napisal za orkan María. Stvar je taka, da bomo mi s to skladbo, za katero videospot izide v januarju, zbirali sredstva za humanitarne fundacije v Portoriku. Skladbo True Heroes sem napisal za prijatelja, srbskega režiserja, ki sem ga spoznal tu v New Yorku, in je ne glede na veliko osebno tragedijo, ki ga je doletela, ostal izjemno pozitivna oseba. Skladba bo promovirala njegovo fundacijo, ki pomaga otrokom v stiski.

Kakšna pa je zgodba za Mojčino pesmijo, ki ste jo nedavno priredili?
Mojčina pesem, ki je sicer ni na albumu, bo pa zagotovo na naslednjem, je povezana z domotožjem. Tri leta nisem bil doma v Slovenji zaradi epidemije, tudi poučeval sem na daljavo. Prvič sem bil tako dolgo zunaj Slovenije in zato sem tudi priredil to pesem – "preko dobrav, nesi pozdrav, daleč tja v rodno mi vas". Od osemnajstega leta živim v tujini, nikoli nisem imel domotožja, ta tri leta pa so bila resnično dolga. Nisem več čisto vedel, kako so videti moji bližnji, in tega, kdo sem. Letos poleti pa je se je vse sestavilo, imeli smo več koncertov po Sloveniji, tudi Vesna Pisarović, ki je bila moja sošolka v Haagu, je pela z nami.

Izvajate veliko pesmi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Po kakšnem ključu jih izbirate?
Zelo raznoliko izbiramo. Nedavno smo priredili skladbo Ča je život vengo fantažija Oliverja Dragojevića, ki ni na novem albumu. Vsaka pesem ima svojo, večinoma zelo osebno zgodbo. Što te nema izhaja iz tega, da sem delno odraščal v Sarajevu, ker je bila moja mami humanitarno aktivna v času vojne. Od petega do desetega leta sem živel v razširjeni družini z bosansko družino, z njihovima sinovoma smo bili kot bratranci. Tudi po vojni sem veliko hodil v Sarajevo, vse praznike in vse počitnice sem preživljal tam. V Beogradu sem bil na projekciji filma Houston, imamo problem! Žige Virca, v njem je pesem Što te nema v trenutku, ko Tito umre. Ob ogledu filma sem se spomnil skladbe iz otroštva in dobil navdih za aranžma.

Kako je prišlo do sodelovanja z ugledno založbo Riverboat Records, pri kateri je izšel album?
Na sejmu, ki ga pripravlja Association of Performing Arts Professionals (APAP) smo imeli leta 2018 dvominutni pič, igrali smo v mali zasedbi in izvedli našo različico pesmi Zrejlo je žito. Tam smo bili zelo všeč publicistu, ki mi je povedal za Riverboat Records, kjer dobijo tedensko približno 100 albumov na posluh. Kontaktiral sem jih in pozitivno so se odzvali, začeli smo sodelovati z Neilom Recordom pri založbi World Music Network, pod okriljem katere deluje tudi Riverboat Records. Neil je bil na začetku v dvomih, so namreč bolj tradicionalni, album se mu je zdel morda preveč sodoben, ampak se je na koncu vseeno odločil zanj, ker se mu je zdel zelo svež in zanimiv.

Kot kaj pa so vas opredelili žanrsko?
Folklora je glasbeno ognjišče, pri katerem se napajamo, ampak vsi vanjo prinesemo svoje življenjske in glasbene izkušnje. Za prvi album se mi je zdelo pomembno, da se ne zapremo, da smo zgolj in samo slavoriška folkora. Naslednji album bo bolj tradicionalen, prvi ima pravzaprav veliko elektronike in najrazličnejših vplivov različnih žanrov: od džeza, do soula, hip hopa, prog rocka, drum’n’bassa, elektronske glasbe.