Oba igrata v predstavi Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, pri pripravah za vlogi sta izhajala tudi iz lastnih izkušenj. Glavni igralec Marko Mandić pojasnjuje: "To je tematika, ki se dotika vseh nas in je popolnoma naravno, da se igra tukaj, v Slovenskem narodnem gledališču."

Dvojezičnost med igralci
Ivica Buljan, režiser predstave, je tokrat zbral pestro ekipo, od srbskega scenografa Aleksandra Denića, hrvaškega glasbenika in skladatelja Darka Rundeka, do slovenskih igralcev, med katerimi nekateri izhajajo iz dvojezičnih družin. Prav ta dvojezičnost je bila igralcem v veliko pomoč, ker predstava večinoma poteka v "srbohrvaščini - kot nekakšnem jezičnem idiomu, ki je bil skupen celotni nekdanji državi", so pojasnili ustvarjalci predstave.

Kako je tata Mandić postal ati Mandić
V otroštvu Marka Mandića so se doma sproščeno pogovarjali v obeh jezikih; oče, ki je prišel iz Srbije, je govoril srbsko, mati Slovenka pa slovensko. Mandić se spominja: "Midva s sestro sva ga na začetku klicala tata, ampak pozneje, v 1. razredu osnovne šole, kjer so vsi govorili ati - jaz sem iz Velenja, in tam je ati, ne oči - je on naenkrat postal ati."

Iva Babić v predstavo skozi lastne izkušnje
Iva Babić, igralka, ki igra Koso, žensko iz novosadske epizode na potepanjih Vladana Borojevića, in je prav tako kot Marko Mandić dvojezična, govori o svojih izkušnjah v predstavi: "Mislim, da je odnos do prejšnjih časov vame vsajen že s tem, da sem otrok iz mešanega zakona, ker smo se zaradi teh dogodkov preselili iz Beograda v Slovenijo. Jaz to celotno zgodbo čutim globoko v sebi."

Razpad države povzročil selitve
Predstava nas spominja, da so prejšnje čase, poleg dvojezičnosti, zaznamovale številne selitve, še posebej po razpadu nekdanje Jugoslavije. Iva Babić je preživela podobno zgodbo: "Mi smo se preselili leta 1994. To ni bilo neposredno povezano z vojno, starši so izgubili službo. Tako da lahko razumem to nekakšno nasilno trganje iz okolja in odhod v neko drugo." Marko Mandić je po drugi strani rojen v Sloveniji, ampak do Jugoslavije goji poseben odnos: "Sem otrok Jugoslavije, ne bi me bilo, če ne bi bilo naše skupne države, tako da sem ji hvaležen, da je obstajala."

Nacionalizem v vsakdanjem življenju
Poleg vprašanj jezika in identitete se predstava ukvarja z nacionalizmom, ki je očitno še vedno prisoten v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Marko Mandić pravi, da ga vsakič na novo preseneti, ko se z njim sreča oziroma, ko nacionalizem priplava na površje v navadnih pogovorih: "Vidim, da nekateri ljudje, na nekatere manjšine ali na ljudi iz nekaterih drugih okolij, gledajo z višje pozicije in da imajo trdoglava prepričanja, kako naj se ti ljudje obnašajo in naučijo jezik in kako naj se vključijo v družbo." In kako bi on odpravil nacionalizem? "Zdi se mi, da je zelo težko priti v neko novo skupnost in tam pridobiti svoje mesto ter se afirmirati, tako da bi vsem [večincem] ne priporočil, ampak celo privoščil, da kdaj pridejo med ljudi, ki bodo njih obravnavali na način, kot bi oni druge manjšince."

Kdo smo kot ljudje
Predstava tudi ponuja odgovore o tem, koliko nas nacionalizem zavira, še posebej v odnosu do drugih ljudi. Mandić: "V spopadu med očetom in sinom to preide meje nacionalizma in nekih vprašanj - kdo smo in kaj smo po nacionalnosti, ampak postane ključno - kdo in kaj smo kot ljudje."

Vabljeni k ogledu oddaje