donske ljudske pesmi izvaja tudi v etnoskupini Etnuzijazam.

Pevka Marta Kosturska je edina Makedonka, ki že devet let poje v 30 let trajajoči legendarni vokalni skupini Perpetuum Jazzile.

Proslavila se je s solističnim nastopom na festivalu Ohridsko leto 2012, z makedonskostjo v sebi, z a capella izvedbo makedonske pesmi Jovano Jovanke. Ta nastop bo ostal v trajnem spominu več tisočglavega občinstva, medtem ko Marta še danes neprekosljivo pooseblja makedonski melos. A tu se ne ustavlja, svoj glasbeni talent razvija tudi v skupini Etnuzijazam.

"Jovana" je vse spavila v jok
"Nikoli ne bom pozabila, ne jaz, ne drugi člani zbora, ko smo prvič izvedli Jovano Jovanke na festivalu Ohridsko leto. Vsi smo jokali skupaj z dirigentom vred, ki je bil hkrati tudi aranžer pesmi", pripoveduje Marta kako močan čustveni naboj se je ustvaril, ko so izvedli pesem. "Nekaj takega se ni nikoli zgodilo v ansamblu od njegovega začetka do danes. Najbrž so bili vsi ganjeni od močnega ljubezenskega sporočila v pesmi, od neuresničene ljubezni".

Glasbena družina jo najbolj podpira
Z odločitvijo, da se na ohridski nastop pripravi doma, v Skopju, ob nasvetih svojega očeta, Slobodana Kosturskega, hornista in profesorja Glasbene akademije v Skopju in nekdanjega direktorja Makedonske opere, boljšega vtisa in izvedbe ne bi mogla doseči. "Največjo vlogo v oblikovanju zvoka mojega solističnega nastopa je imel moj oče. Največja kritika pa sta bila moja mama, ki je tudi profesorica glasbe, in moj brat, ki je glasbeni producent v Ameriki. Veliko podporo imam tudi pri partnerju, ki je Slovenec, doma s Koroškega in tudi pri mojih dveh majhnih hčerah, ki me pustita pri miru, da lahko vadim," z nasmehom pove mlada mamica.

Oblikovalka zaljubljena v glasbo
Čeprav je po izobrazbi diplomirana oblikovalka, je glasba njena najljubša zaposlitev. "V Slovenijo sem prišla pred 18 leti, na študij dizajna. V času študija sem nekajkrat poskušala opustiti glasbo, vendar ona ni pustila mene. Glasba živi v meni. Mi daje veselje in srečo. Pojem od majhnih nog, od dveh let v otroškem zboru, potem v šolskih zborih. Perpetuum Jazzile je samo nadaljevanje te moje profesionalne poti," razlaga svojo glasbeno pot Marta in pri tem poudarja, da je v tej vokalni zasedbi našla sebe z a capella petjem. "Tukaj sem drugi sopran in oponašam violine, viole, kitare. Mi smo ta nežni del zbora, ampak z zobmi".

Zoran in Špela - nenadomestljiva izguba
Kosturska, vesela po naravi, polna energije in vedno razpoložena za petje, je bila najbolj žalostna, ko je izgubila svoja najboljša prijatelja – modno ikono Zorana Garevskega, kolega s fakultete, in znano novinarsko pero Špelo Šipek, ki je bila njena in moževa prijateljica še od otroštva. "Včasih človeku zares ni do petja. Zelo ju pogrešamo. To so bili najbolj žalostni trenutki v mojem življenju," osebno in intimno pripoveduje o posameznikih, ki so jo obdajali. "Z Zoranom sva skupaj študirala in zaključila študij z desetko," z globoko žalostjo v sebi pripoveduje, koliko ji je pomenil v življenju.

Perpetuum Jazzile da disciplino in strpnost
V tako številčnem zboru, kot je Perpetuum Jazzile, se je naučila fleksibilnosti in timskega dela. "Perpetuum Jazzile je moja lekcija iz timskega dela, organiziranosti, samodiscipline, ogromne strpnosti in odgovornosti. Da se petdeset različnih glasov in značajev združi v eno tako perfektno harmonijo, je res treba imeti veliko prilagodljivosti vseh članov ali pa je potreben diktator," pravi Marta o ogromni koncentraciji in predanosti v delu, ki ju moraš imeti, da bi bil uspešen v zboru, ki je pevska senzacija in ki z vokalno ekstazo hipnotizira občinstvo.

Dragoceno sodelovanje s slovenskimi glasbeniki
V Sloveniji je do zdaj sodelovala s številnimi znanimi imeni. Kot pravi, je izjemno izkušnjo imela z glasbeno vlogo v predstavi Razodetja, ki se je izvajala v Mestnem gledališču Ljubljana in je dobila odlične kritike. "Zanimivo mi je bilo tudi sodelovanje z Zoranom Predinom. Krasen človek, ki mi je prinesel bogato izkušnjo. Zadnji projekt, pri katerem sem nedavno delala skupaj s kitaristom Mihom Petričem, je bila glasbena podlaga za slovenski paviljon na letošnji svetovni razstavi EXPO."

Etnuzijazam da entuziazem
Nikoli ni pretrgala popkovine z matično deželo, ohranja jo s svojim bendom Etnuzijazam, s katerim neguje makedonsko ljudsko glasbo. "Makedonijo imam zelo rada in ponosna sem na svoje korenine in zato si želim promovirati makedonsko ljudsko glasbo tukaj v Sloveniji in zunaj v Evropi, na evropskih etnofestivalih. Skupaj z Goranom Garevskim, bratom pokojnega prijatelja Zorana, ki igra tamburo, smo leta 2012 ustanovili skupino Etnuzijazam, igramo makedonsko etnoglasbo, in to je moja nekakšna neposredna povezava z Makedonijo oziroma z makedonsko identiteto. Vedno bom pela etno," končuje Marta, katere glasbeno kolo se bo še naprej vrtelo.