Kot prizna, se na slovo ni pripravljal, v praksi pa ga šele začenja čutiti. Zjutraj ga tako ne preganja ura za odhod v službo, je pa njegovo življenje še vedno "zraščeno" z osrednjo kulturno institucijo pri nas. In tako bo še nekaj časa, kajti zdaj ga čaka kopanje po bogatem arhivu. "40 škatel sem spakiral," pove skorajda zgroženo ob misli na izjemno dokumentacijo, a hkrati veselo, saj se veseli brskanja po številnih zanimivostih iz bogate in dolge kariere. Bogati spomini bodo, tako načrtuje, našli pot tudi v knjižno obliko, ki bo gotovo izjemen hommage zgodovini Cankarjevega doma. Več pa v izčrpnem intervjuju.

Približno 10 dni je, odkar ste se poslovili od vodenja Cankarjevega doma. Že čutite odtegnitveni sindrom?

Seveda se pozna. Že to, da ti zjutraj ni treba iti v službo, je drugače. A še vedno je kar nekaj stvari in dejavnosti, ki so povezane s Cankarjevim domom. Drevi bo recimo premiera Igre o antikristu, ki je projekt, ki je nastal na mojo pobudo. Moje stališče je, da umetnost mora odražati tudi take dogodke, ker se pač dogajajo v družbi stvari, ki so prehude. In ta skupina Was ist Maribor je naredila zelo zanimiv projekt, pripravili so koncept, ki je zelo kakovosten.

Ste se upokojitve veselili? Kaj načrtujete v prihodnje? Kako se boste zaposlili?

Za menoj je skorajda 50 let delovne dobe. Dovolj za neko življenje, zato upokojitev sprejemam kot nekaj najbolj normalnega, kar se zgodi človeku v tej starosti. Še naprej bom povezan s Cankarjevim domom. Leta 2018 bo praznoval 40. obletnico ustanovitve. Treba se bo ozreti na prehojeno pot. Potem sta tu dva vnuka, ki se jima nisem posvečal toliko, kolikor bi se rad. Res je tudi, da si s Polono (op. Polona Vetrih je njegova življenjska sopotnica) želiva precej več miru, marsikdaj sva preživljala hude turbulence.

Vaše ime je neločljivo, ko govorimo o Cankarjevem domu. Kako ste se pripravljali na slovo od vodenja naše osrednje kulturne institucije?

Ne boste verjeli, na slovo se sploh nisem pripravljal. Enostavno delal sem, kot da bom še naprej tesno povezan s hišo, do 20. ure zvečer, v torek, 14. oktobra 2014. In v resnici bom, saj me zdaj čaka "inventura". Leta in desetletja so tekla prehitro, da bi se lahko oziral nazaj. Moje novo "delovno področje" postaja urejanje osebnega arhiva, ponovna evalvacija ključnih dogodkov in pisanje.

Preživeti toliko let na takem položaju je prav gotovo izjemen dosežek. Kako se zdaj spominjate svojih začetkov? Vas je bilo strah ob prevzemu hiše? Ste veliko razmišljali in raziskovali, kakšna naj bo vsebina Cankarjevega doma? Ste si začrtali strategijo ali ste se sproti prilagajali dogajanju?

Povabilo, da postanem direktor, sem dobil že leta 1978, ko je bila ustanovljena delovna organizacija Cankarjev dom. Nisem ga sprejel, ker nisem imel ne znanja ne izkušenj iz gradbeništva in vodenja financ za investicijo, vredno takratnih 64 milijonov nemških mark. Prvi direktor je za prva štiri leta postal finančni strokovnjak Miro Kert. Svoje delo je opravil izvrstno, a se je zahvalil za nadaljnje vodenje. Predsednik vlade Dušan Šinigoj je bil to pot neizprosen. "Cankarjev dom je skorajda dokončan, izgovora, da ne bi prevzel vodenja, nimaš več …!"

1. septembra 1982 sem stopil v direktorsko pisarno, iz katere sem odšel po 32 letih, enem mesecu in 14 dneh. Nobenega strahu ob nastopu ni bilo, saj sem bil predtem med vsemi kulturniki vanj že osem let najbolj "vpleten". Najprej kot iniciator, da Ljubljana potrebuje nove, času primerne dvorane, nato kot politik, ki je neposredno vodil akcijo za gradnjo doma; junija 1977 sem postal podpredsednik iniciativnega odbora za gradnjo in financiranje, v njegovem okviru pa še predsednik programske komisije. Druga polovica tega leta je bila predvsem posvečena pripravi strategije (takrat smo ji rekli temelji programa) CD. Dokument smo kmalu pripravili; tako vizionarski je bil, da je vzdržal vse do današnjih dni. S kakšno nujno posodobitvijo, seveda.

Ste se pri tem povezovali tudi z drugimi podobnimi institucijami v drugih državah nekdanje Jugoslavije?

Povezali smo se predvsem doma, ker v Jugoslaviji nismo imeli vzornika, ki bi ustrezal našim takratnim pogledom o vlogi novega kulturnega centra. V programsko komisijo sem povabil vse vidne kulturnike s področja odrskih umetnosti in kongresne dejavnosti. To je bil ključ, da smo prodrli v politiko in nato v Skupščini SRS-a, ki je sprejela Družbeni dogovor o gradnji in financiranju Kulturnega doma Ivan Cankar (pozneje CD).

Kako boste izbrali ključne dogodke iz svoje kariere in jih znova osvetlili v vaši "inventuri"?

Samo mojega arhiva, ko sem pretekle tedne pakiral, je za 40 škatel. Vzeti si bom moral čas, da bom pregledal arhiv, seveda bo treba ločiti nepomembne od pomembnih stvari, potem pa nekako vsak dogodek posebej premisliti, se še s kom posvetovati, potem bi pa bil zelo vesel, če bi mi uspelo še kaj napisati. Napisanega je sicer že zelo veliko, vendar pa bi želel napisati kaj v "sintetični" obliki.

Če človek doživi veliko emocionalno izpopolnjujočih dogodkov, kot ste jih vi zagotovo, jih možgani kar težko dojemajo in se zdi, da zanje kar zmanjka prostora?

Imate prav. Ugotavljam, da je bilo tako veliko vsega, da so šli eni dogodki enostavno v pozabo. Potem pa, ko me nekdo spomni na podrobnosti, se iz ozadja možganov spet vrnejo tiste podobe, tista izkušnja in informacije, ki so nekako že čisto potonile. Tako da se mi zdi to ponovno branje o preteklih dogodkih res zelo zanimivo. Mislim, da mi ne bo dolgčas.

Kulturno udejstvovanje in govorjenje o pomanjkanju sredstev gresta pogosto z roko v roki. Kako vam je uspelo, da ste Cankarjev dom tudi v finančnem smislu vodili zelo uspešno?

To me vsi novinarji sprašujejo, in sem vedno v zagati, kaj naj odgovorim. (Smeh.) Na koncu je namreč odgovor tak, da bo lahko za koga zvenelo, kot da se hvalim. Izjemno pomembno za vsakega voditelja, ne le v kulturi, temveč kjer koli, je, da se s poslom, ki ga opravlja, zadevo, ki jo dobi v roke, maksimalno osebno identificira. Da pozabi na vse drugo. Pri tem mislim predvsem na to, da je pomembno, da si na glavo ne nakoplješ še drugih obveznosti, temveč se osredotočiš in živiš s tem, kot da je to sestavni del tebe. Absolutno ne izključujem tudi zvrhane doze čustvenega angažmaja.

Ste šli velikokrat z glavo skozi zid?

Velikokrat.

Potem imate dobro intuicijo, verjetno pa tudi kanček sreče.

Oboje drži. Izjemno pomemben pa sta seveda kolektiv in ekipa, ki jo imaš okoli sebe. Če hočeš biti uspešen, ti mora kolektiv verjeti, zaupati. V tebi morajo videti vlečnega konja, v ekipi pa mora biti ustvarjalno sodelovanje. Mislim, da je eden izmed uspehov Cankarjevega doma predvsem v tem, da v njem dela uspešna ekipa. Ko smo kmalu po začetku zgradili dober vodstveni tim, sem ugotovil, da jim je treba zaupati in jim dati možnost, da se razvijejo naprej, da delujejo čim bolj avtonomno, seveda pa smo se ves čas pogovarjali o strategiji in jo dopolnjevali. Naša ekipa je poznala številne ravni evalvacij našega dela: od tedenskega do letnega.

Velika večina kolektiva se je počutila kot dejavnik uspeha Cankarjevega, v vodstvu pa smo se potrudili, da smo jih za izjemne uspehe tudi materialno nagradili. Veliko pozornost smo namenili tudi transparentnosti delovanja, tako najožjega tima kot vodilnih timov v posameznih sektorjih. Znotraj ekipe zaposlenih ni bilo nobenih skrivnosti: kar smo se dogovorili na kolegijih, je bilo potem še isti dan ali naslednje jutro dostopno vsem zaposlenim na internem medmrežju, tako da so vsi vedeli, kaj se dogaja.

Kako je bilo v tistem času z gostovanji tujih umetnikov, predvsem z Zahoda? Ste imeli proste roke ali je imela politika kakšen vpliv na to?

Pred CD so bila gostovanja tujih umetnikov, zlasti najvidnejših, zaradi neprimernih dvoran redkejša. Z nastopom CD pa so se bistveno povečala; Ljubljana je z njim dejansko postala evropska kulturna prestolnica. Toliko bolj, ker so dvoransko "pomoč" CD izrabile tudi kulturne institucije, zlasti Festival, pa oba simfonična orkestra, operi, baleta, Mednarodni likovni grafični center itd. Pri oblikovanju programa je bil CD popolnoma avtonomen, imel je proste roke, politika je žela programske uspehe nove infrastrukturne pridobitve, katere gradnjo je enotno podprla in jo tudi sicer finančno zgledno podpirala.

Kako ste "prenesli" prehod iz ene izmed kulturnih hiš Jugoslavije v osrednjo kulturno institucijo Slovenije? Se je v vašem delu takrat veliko spremenilo, kako?

Če smo od kod kaj prinesli, so to bili že delujoči kulturni centri v Angliji in Franciji. Dvorana Vatroslav Lisinski me je naučila, da orgle ne smejo biti na glavnem odru, ker zadušijo njegovo večnamensko uporabo za vse oblike odrskih umetnosti. Zato so v Gallusovi dvorani v desnem kotu. Dom sindikatov v Beogradu me je opozoril, da orgle morajo imeti stalnega skrbnika, sicer propadejo. Ena prvih stvari je bil zato angažma Saše Freliha, ki vlogo skrbnika odlično opravlja še danes.

Ob spominu na kateri dogodek v vaši karieri se vam prikrade največji nasmešek? Da sta vam zaigrala duša in telo, kot radi pravimo?

Takih spominov je v resnici precej. Glasbeniki so me opozorili, da je Carlos Kleiber, za večino poznavalcev simfonične glasbe najboljši dirigent na svetu, poročen s Slovenko in da ima družina počitniško hišico na Konjščici. Da pa je zelo nedostopen, zelo drag in da vse redkeje sprejema dirigiranje. Če že, le ko gre za najboljše orkestre. Pozabi, da bi sprejel dirigiranje Slovenski filharmoniji!!! Celo njen direktor Boris Šinigoj ni verjel. Najprej sem šel čez cesto, k predsedniku Milanu Kučanu in mu predstavil načrt: poslal mu boš lepo pismo s povabilom, da v okviru evropskega meseca kulture dirigira Slovenski filharmoniji.

Nato sva čakala in kmalu dočakala - pozitiven odgovor. Veselje v orkestru je bilo nepopisno, le s poslovno direktorico Jano Kramberger sva bila malce zaskrbljena, ker nisva vedela, kakšna bo cena njegovega nastopa. 'Kar bo, pa bo, sva se vdala v usodo.'

Koncert je bil morda največji umetniški dogodek za orkester in obiskovalce. Na sprejemu na Gradu Strmol je veliki dirigent v odlični slovenščini (!) povedal Milanu Kučanu in navzočim, da je povabilo sprejel kot dolžnost do predsednika, ki je na neki način tudi njegov, saj je njegova družina še kako slovenska.

Duša in telo sta mi na račun njegovega dirigiranja Slovenski filharmoniji "igrala" še dolgo, saj moji direktorski kolegi v ISPA-ju niso mogli verjeti, da smo dobili samega samcatega Kleiberja. Drug za drugim so se vrstili pred menoj, da bi jim izdal "recept", kako privabiti slavnega dirigenta.

Honorar? Ni ga zahteval! Rekel je le: 'Nakažite 10.000 mark na Zavod svetega Stanislava, kot mojo donacijo!!!'

Je kakšen gost, ki ste ga želeli pripeljati v Ljubljano, pa vam to žal ni uspelo?

Oh, nekaj pa jih je. Recimo slavni italijanski pianist Maurizio Pollini ali pa Berlinski filharmoniki. Bogdan Benigar bi tako rad pripeljal Paola Conteja, a je za naše razmere predrag. Tudi izjemno dragih gostovanj slavnih opernih hiš si nikoli nismo mogli privoščiti.

Vaše življenje je že od rane mladosti tesno prepleteno s kulturo. Vaša mama je bila učiteljica in predsednica kulturnega društva, imela je izjemen vpliv na vas. Ste tudi vi sodelovali v društvu? Kako?

Najprej sem moral vpisati klavir, nato me je starega 14 let začela voditi v ljubljansko opero, kar je bil vsakokratni nočni logistični podvig, saj smo stanovali na Črnučah. Že zgodaj sem kot otrok nastopal v ljudskih igrah (F. S. Finžgar: Veriga), nato kot srednješolec v resni drami Naše mesto, muzikalu Kresniček in v vseh takrat aktualnih lutkovnih igrah (vedno mi je pripadala vloga Pavlihe). Črnuče so bile takrat za nas mlade kulturni raj, na čelu katerega je bila moja mama Hilda.

Kako se spominjate svojega otroštva? Vemo, da ste odraščali v povojni državi in da ste odraščali brez očeta?

Mama, ki je postala "oče", in njena teta, ki je v družini postala "mama", sta kljub hudemu gmotnemu pomanjkanju poskrbeli, da je bilo otroštvo dveh bratov lepo. Vzorno sta skrbeli za naju: že leta 1953 naju je mama peljala v Portorož (potem ko je prodala izbor sijajnih očetovih nemških plošč klasične glasbe, ki jih je Radio Slovenija hotel imeti "za vsako ceno"). Vsako leto sva mesec dni preživela pri stari mami v Mariboru. Razen žalosti matere, ki so ji Nemci brutalno usmrtili moža pri 28 letih, pomanjkanja očeta v družini v otroštvu nisem občutil - tako lepa je bila naša "istospolna" družina.

Kako ste doživljali svoja študentska leta? To je le bilo obdobje močnega študentskega gibanja po Evropi.

Komaj sem vstopil v drugo leto študija filozofije in sociologije, smo po hudi bolezni ostali brez matere. In brez njene plače. Moral sem se zaposliti, da bi tričlanska družina preživela. Povabilo ZSMS-ja, da bi postal predsednik Okrajnega komiteja ZSMS-ja Ljubljane je prišlo kot naročeno. Postal sem politik in to ostal vse do prihoda v Cankarjev dom. "Olajševalna" okoliščina je bila v tem, da sem na vseh dolžnostih v politiki ostajal v območju kulture, znanosti in izobraževanja. Zlasti na področju kulture sem postajal vse vplivnejši, da ne rečem močan, spoštovan in neverjetno zagnan, da bi razmere spreminjal na boljše. Vzgon ne le za Cankarjev dom - kaj vse smo premaknili v sedemdesetih letih v Ljubljani, je zagotovo temeljil tudi v dobrem političnem zaledju, ki sem si ga ustvaril v tem času. Študentskih let ni bilo, bila pa je velika muka, da sem ob vsem delu končno lahko tudi diplomiral leta 1981.

Pomembno poglavje vašega življenja so bili tudi Problemi. Od kod, kako sodelovanje v njem? Kakšno zapuščino osebno so vam dali?

Zgodba s Problemi, revijo za mišljenje in pesništvo, se je začela že na Filozofski fakulteti, ko sem spoznal Tineta in Spomenko Hribar ter druge danes ključne filozofe, in nadaljevala na Korčulanski letni filozofski šoli, kjer sem prihajal v stik s politično odpisano generacijo perspektivašev. V meni je dozorela misel, da ta generacija mora spet dobiti revijo. Ko sem postal na CK-ju ZSMS-ju odgovoren za kulturo, sva se s takratnim predsednikom Milanom Kučanom dogovorila, da bom predlagal zboru sodelavcev revije Problemi zamenjavo uredništva.

Taras Kermauner, pa tudi Dušan Pirjevec mi do konca nista verjela, da bomo uradni "mladinci" speljali namero. Presenečenje je bilo popolno, toda tudi razočaranje nad politiko v dotedanjem uredniškem odboru nič manjše.

Problemi so obstali, meni pa je ostalo zadoščenje, da sem nekaj malega (?) prispeval k prepotrebni mišljenjski pluralizaciji družbe, cvetenju stoterih cvetov in k vrnitvi odpisanih.

Poročeni ste z igralko Polono Vetrih, tako da ste imeli doma vpogled tudi na drugo stran umetniškega udejstvovanja: od ustvarjalca. Ste dejansko kdaj popolnoma odklopili službo?

Predvsem mi je bila v veliko pomoč. Res je bila moja partnerica, v športnem žargonu bi rekli sparing partnerica. Ogromno me je naučila, saj je teatrski maček, prepojena z vedenjem o tem, kaj gledališče je, velikokrat mi je dala izjemno dobre nasvete, mnogokrat sem jo pa tudi zgolj opazoval in sem tako začutil, kako utripa umetnik v eni drugi sredini, kako utripa glede na tisto, kar se okoli njega dogaja. In ko sem jo poslušal, sem tudi ugotavljal, na kaj moram paziti sam pri svojem delu.

Seveda pa nikoli nisem v celoti odklopil dela. Tudi ko sva šla poleti na morje, je šlo pol pisarne z menoj. Plaval sem, tekal, popravljal hišo, plel, kosil, a slej ko prej sem znova sedel v garažo, kjer je bila miza in sem uro ali dve bral, si kaj zapisal. Skratka, izklopa ni bilo nikoli. Ob množici na tisoče prireditev je to nemogoče.

Prebrati moraš tudi medije, prebrati vse kritike, Sobotne priloge in druge priloge, že to vzame veliko časa. Odkrito moram povedati, da sem bil najbolj nezadovoljen, ker sem premalo bral literaturo v teh desetletjih. Saj bral sem, vendar premalo. Na polici me čaka kup knjig. Si mislim: 'Bogi ti, kaj imaš vse za prebrati!'

V zadnjih letih se veliko govori o stresu in spopadanju z njim. Že od nekdaj pa vi oddajate avro miru in zadovoljstva, če se lahko tako izrazim? Kakšen je bil vaš recept?

Na vse govorance o spopadanju s stresom sem se vedno požvižgal, niti brati nisem želel o tem, kako samega sebe spraviti v red. Enostaven recept je bil delati in imeti uspehe, hkrati pa sem se zavedal, da te težke službe ne bi preživel, če se ne bi veliko ukvarjal s športom. Nikoli se nisem ukvarjal s popularnimi športi, kot sta golf ali tenis, in sicer zaradi enega preprostega razloga: nisem imel časa za točno določene dejavnosti. Za nekaj sem ga pa imel vedno: ko sem prišel domov ali zjutraj sem si nadel trenirko in v dveh minutah sem bil na Rožniku. Tekel sem pet kilometrov, več nisem želel, in naredil veliko vaj. Tudi zjutraj, preden sem šel v službo, sem vsak dan naredil 30 različnih vaj, da sem razmigal telo. Tudi če si zelo obremenjen, ne smeš pozabiti na telo in ga zanemariti.

Vemo tudi, da ste član Kroga rahlo načetih: enkrat tedensko se s prijatelji srečujete na odbojki, kajne? Kako potekajo vaša srečanja: predebatirate vse domače zdrahe in javne težave ter potem stres "utopite" v športu?

Krog rahlo načetih – prijateljev je zagotovo ena najlepših stvari, ki se mi je zgodila v življenju. Skupaj smo vsako sredo od leta 1981. Pred osmo uro se dobimo in si povemo, kar nam leži na duši, nato se 20 minut ogrevamo, igramo debelo uro odbojko in se po njej, sicer redki, (to naj bo kritika preostalim) zabrišemo v bazen. Slovo nato ob prigrizku in brezalkoholnih pijačah traja nekje do 22.30. S prigodnim zborovsko ubranim petjem počastimo rojstne dneve vseh in se veselimo naslednje srede.