Knjiga je vezana v kožo Williama Corderja, moža, ki je bil leta 1827 obsojen zaradi umora Marie Marten; afere se je v javnosti prijelo ime "Umor pri Rdečem skednju". Knjigo bodo razstavili poleg še enega sorodnega artefakta v muzeju Moyse's Hall v kraju Bury St. Edmunds v Suffolku.

Vodja oddelka za kulturno dediščino Dan Clarke je poudaril, da ima knjiga "neverjetno veliko" zgodovinsko vrednost – in povedal, da na prvo knjigo s platnicami iz človeške kože, ki jo razstavljajo že skoraj sto let, ni bilo nobenih pritožb. Je pa denimo pisatelj otroških knjig Terry Deary za BBC knjigi opisal kot "nagnusna artefakta" in dodal: "To sta dve knjigi, ki bi ju rad sežgal."

Sorodna novica V Harvardski knjižnici po več letih razprav iz knjige odstranili platnico iz človeške kože

Umor, ki ga je Corder leta 1827 zagrešil v Polsteadu v Suffolku, je šokiral in fasciniral jurijansko družbo; kot del izročila pa se je vse do danes ohranil v filmih, knjigah, predstavah in ljudskih pesmih. Najbolj razširjena teorija je, da se je Corder z gospodično Marten zapletel v zvezo. Prosil jo je, naj ga počaka pri Rdečem skednju, krajevni znamenitosti, češ da bosta skupaj pobegnila v Ipswich in se tam poročila. A namesto tega jo je ustrelil in pokopal v skednju.

Krajevne oblasti so storilcu kmalu prišle na sled; 11. avgusta 1828 je bil usmrčen z obešenjem.
Njegovo telo so razkosali, del kože pa ohranili s čisto določenim namenom: vanjo so zvezali knjigo, ki popisuje zgodbo Corderjevega sojenja. Knjigo so v omenjenem muzeju na ogled postavili leta 1933.

Drugi izvod je bil kirurgov "spominek"
S tem zgodbe še ni konec. Nedavno so kuratorji muzeja pregledovali zbirko in ugotovili, da imajo namesto ene dve knjigi – eno so njihovi predhodniki spregledali. Pred več desetletji je izvod donirala družina, ki je bila tesno povezana s kirurgom, ki je opravil Corderjevo obdukcijo. Knjige zdaj niso našli v muzejskem depoju, ampak čisto naključno, na polici v pisarni, poleg kupa drugih knjig, ki so bile vezane v veliko bolj tradicionalne materiale.

"Včasih prihaja do nečesa, čemur pravimo muzejska izguba – po navadi gre za predmete iz zadnjega stoletja, za stvari, ki jih nismo videli nekaj desetletij," je pojasnil Clarke. "To je bila ena od teh muzejskih izgub, ki pa smo jo zdaj našli."

V nasprotju z do zdaj znano "Corderjevo" knjigo je ta v morilčevo kožo ovita samo na hrbtu in vogalih.

Praksa ima celo svoje ime
Čeprav se zdi ideja ovijanja knjige v človeško kožo danes marsikomu odvratna, pa je praksa menda stara že več stoletij in nekoč ni veljala za velik tabu. Postopek, ki se mu strokovno reče antropodermična bibliopegija, ima korenine (vsaj) v 16. stoletju. Priznanja zločincev so včasih zvezali z njihovo kožo, včasih pa si je posameznik tudi sam zaželel, da bi ga družina ali partner po smrti "obdržali" v obliki knjige.

Veliko takih knjig so izdelali v 19. stoletju, da bi z gesto še dodatno kaznovali obsojence – ali pa so zdravniki preprosto hoteli imeti morbiden spominek.

Etični zadržki
Terry Deary, ki ga po njegovi seriji Groznih zgodb poznajo tudi slovenski mladi bralci, ob tem opozarja, da je bil Corder obsojen na podlagi posrednih dokazov in da je hudo trpel. O razstavljanju omenjenih knjig pravi: "Vem, da se knjige ne smejo metati na ogenj, ampak, iskreno, to sta artefakta, ob katerih je človeku slabo. Za obsojenca je bila misel, da bo njegovo telo po smrti razkosano, skoraj hujša od misli na obešenje – in to je podaljšek tiste groze."

Tovrstni predmeti so že v preteklosti bili sporni: leta 2024 je univerza Harvard iz svoje knjižnice umaknila knjigo, vezano v človeško kožo, kar je utemeljila z "etično spornim izvorom knjige in njeno nadaljnjo zgodovino".

Razstavljanje človeških ostankov ni tabu
V muzeju Moyse's Hall sicer pravijo, da nobene od svojih dveh knjig, ki sta zdaj razstavljeni skupaj, ne nameravajo umakniti z oči javnosti. "V vsakem muzeju lahko vidimo človeške ostanke," argumentira Clarke. V enajstih letih, kolikor dela v muzeju, ni bilo še nobene pritožbe na Corderjevo knjigo – so se pa ljudje pritožili, ko so v okviru razstave o čarovništvu na ogled postavili mumificirane mačke.

Pomočnica Abbie Smith je knjigo v rokah držala že prvi dan svoje službe – in na otip je "enaka kot prava knjiga", je izjavila za BBC. "Če ljudem ne bi povedali, da je vezana v človeško kožo, mislim, da tega ne bi nihče vedel."