Hiša ni samo prostor, kjer živimo. Hiše so zgodbe. Govorijo o odmiranju starega in rojevanju novega. Hiše so – ne samo pričevalke preteklih življenj – ampak tudi spremljevalke dolge linije ljudi, ki so v njih živeli, ljubili, se smejali, žalovali ter s tem soustvarjali naš svet. In tako kot se mi obnašamo do svoje kulturne dediščine, tak bo nekoč tudi odnos naših zanamcev do nas.

Tudi zato je še toliko pomembneje, da so se sredi marca v Novem mestu s posebnimi priznanji Šole prenove za kakovostno prenovo objektov kulturne dediščine poklonili lastnikom za njihov prispevek in trud pri ohranjanju dediščine mest in podeželja. Priznanja so prejeli lastniki stavbne dediščine – ne institucije, strokovnjaki ali izvajalci – ampak tisti, ki so pomemben del svojega življenja posvetili ohranjanju tistega, kar bi lahko brez njih za vedno minilo. Lastniki so namreč tisti, ki nosijo večino finančnega bremena prenove kulturne dediščine. Oni so tisti, ki se zavedajo pomena in vrednosti vse bolj izginjajočih starih obrtniških znanj, uporabe naravnih materialov in trajnostne gradnje. Njihove prenove so tako dokaz, da kulturna dediščina ne gradi samo njihove osebne identitete, ampak tudi značaj skupnosti, ki pa jo vedno bolj izgubljamo.

Šola prenove se je rodila leta 2015, ko so se povezali Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Združenje zgodovinskih mest Slovenije ter Srednja gradbena, geodetska in okoljevarstvena šola Ljubljana. Vse z namenom, da podajo svoj prispevek k razvojnemu razumevanju in ohranjanju slovenske arhitekturne dediščine. Vsi našteti so namreč na terenu prepoznali ljudi, ki s strastjo, odločnostjo in zaupanjem v pot, ki so jo izbrali, oživljajo stare stavbe in s tem tudi njihove zgodbe. Naj spomnimo, da je bivalna kultura sestavni del kulture Slovencev, tako kot jezik, literatura, šport ali pa slikarstvo. Toda ponosa in tudi odnosa do nje se moramo Slovenci še priučiti. Številne stare stavbe namreč stojijo na lokacijah, ki so mamljive za nepremičninske investitorje – ti pa jih kupijo največkrat zato, da jih bodo porušili in tako prišli do kakovostne parcele za novogradnjo. Redki so tisti posamezniki, ki se zavedajo, da je ta "žlahtna starina", če se primerno renovira, lahko vrednost, ki eksponentno narašča – tako kot narašča vrednost umetnin.

Najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas

Na terenu pa se še vedno čuti stihijska urbanizacija, ki se je začela po travmatični izkušnji druge svetovne vojne, z ekspanzivno rastjo mest. Kot da se je tedaj začela era bivanja v vse bolj odtujenih urbanih okoljih, kjer so hiše, bloki in stolpnice dobesedno zatavali in zaplavali po prostoru. Danes smo priča, da se vse bolj krčijo javni, odprti prostori med njimi. Ne oblikujejo se več bivalni vzorci, ki povezujejo in "zvenijo skupaj" kot skupnost. Pozablja se, da ima arhitektura v svojem jedru tudi terapevtsko vrednost, ki lahko stimulira, a hkrati tudi slabša našo kulturo in kakovost bivanja. Pozablja se, da najprej mi gradimo prostor, potem pa prostor gradi nas.

Ali kot o prenovi starih stavb kulturne dediščine pogosto pravi docent Aleksander Ostan, profesor na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, ki je bil poleg Mateje Kavčič, Katarine Odlazek, Minke Osojnik in doktorja Roberta Peskarja, del ocenjevalne komisije Šola prenove na terenu: "Vzgibi in načini za obnovo pri lastnikih so zelo različni. Ponekod je to prenova javnih objektov, ki povezujejo neko skupnost, drugje ohranjanje družinske dediščine iz generacije v generacijo z zgolj rednim vzdrževanjem in minimalnim poseganjem. Nekateri prenovijo hišo v starem mestnem središču, ki ima potencial postati nosilka urbanega življenja, spet drugi jo uporabijo za svoj stalno obstoječi stavbni fond namesto novogradenj. Vsi razlogi so pravi, čeprav so poti do končnega cilja polne izzivov, pa je cilj vseh enak. Posledica njihovih odločitev pa pomeni dobrobit za celotno družbo – za ohranjanje snovne in nesnovne dediščine in s tem kakovostnega bivalnega okolja za vse nas."

Domačija pri Markotovih v Selščku stoji v jedru rojstnega kraja Maksima Gasparija. V celovito prenovo so jo v družini predali mlademu rodu, ki pa danes v takih stavbah vidi mnogo potencialov. Hiša je ohranila zasnovo nekdanje furmanske gostilne in je danes idealna za razvoj trajnostnega turizma s ponudbo tradicionalne kulinarike, za srečanja in delavnice tako domačinov kot obiskovalcev. Domačija pri Markotovih je tudi sedež Zavoda Notranjska hiša, ki organizira kulturne dogodke in prireditve in s svojim zgledom vpliva na okoliške lastnike, da svoje stavbe ohranijo pri življenju.

Vodovodni stolp je bil zgrajen leta 1914 za potrebe mestnega vodovoda. Predstavlja edini vodovodni stolp v Sloveniji z višino 46 metrov, ki je v celoti dostopen obiskovalcem in priča o inovativnem načinu preskrbe z vodo na ravninskih območjih. Pri revitalizaciji so bili vključeni tako lokalni prebivalci kot strokovnjaki s posameznih področij, zbrani v Društvu za oživitev mesta Brežice.

Dvorec Radlšek oz. Turn v Gornji Bitnji sta današnja lastnika Irena in Franjo Penko kupila v zapuščenem in nevzdrževanem stanju in zadnjih 30 let posvetila njegovi obnovi. Od najnujnejše in finančno zelo zahtevne obnove strehe sta postopno prešla k obnovi stavbnega pohištva, fasade, notranjih ometov in tlakov ter k ureditvi okolice. Lastnika vztrajata pri obnovi na tradicionalen način in ohranjata vse, kar je kakovostno že obstoječe.

Hiša v Kosezah, Bela kapa stoji ob cesti proti morju, slab kilometer iz Ilirske Bistrice. Med tri leta trajajočo obnovo sta se lastnika Sonja Prosen in Andrej Bergoč trudila ohraniti vse kakovostne elemente stare domačije, kar pa je bilo v hiši dotrajanega, sta zamenjala z novim, vendar z naravnimi materiali in upoštevajoč trajnostni vidik. Tudi lokalni obrtniki in umetniki so dobili svoj prostor v nekdanjem gospodarskem poslopju, kjer je urejena manjša prodajalna lokalnih izdelkov z galerijo, v kateri se občasno odvijajo različne delavnice. Lastnika sta močno vpeta v okolje, kar se odraža tudi v hiši, ki se odpira svetu in mu sočasno predstavlja, kar ji je uspelo ohraniti – dušo in podobo kraja.

Znamenita Bolnica Franja je bližnja soseda Čufarjeve domačije v Dolenjih Novakih, mimo katere je vodila oskrbna pot v bolnico. Raščena skupina petih stavb ni doživela nobene celovite prenove, revitalizacije ali kompleksnih restavratorskih posegov. Objekti domačije so preživeli stoletja preprosto zato, ker so ves čas služili svojemu namenu. Redno vzdrževanje zavzetega lastnika Marjana Rejca, ki je pripravljen upoštevati tradicionalne prakse, veščine in znanja, ohranja domačijo pristno in živo. Zaradi ohranjene avtentičnosti domačija predstavlja pravo redkost tudi v slovenskem prostoru. Nam pa sporoča, koliko podobnih biserov bi ohranili, če bi bili dovolj zavzeti le za vzdrževanje naše stavbne dediščine.