Gre za nadaljevanje zastavljenih izzivov pri projektu Gimnastika ne/smisla (2014-16), kjer je že preizpraševal konvencionalne načine ustvarjanja glasbene kompozicije in iskal manj očitne potenciale glasbe.

Kot so zapisali pri zavodu Sploh, ki je producent projekta, je Bonin v prvem projektu povezal dva medija – poezijo in glasbo. Tekstovna predloga je bila spisana vnaprej in je zajemala iz pesniške zbirke Krčrk (2012) Karla Hmeljaka, tudi odrska postavitev je bila precej statična. Gimnastika ne/smisla II tako nadgrajuje predhodni projekt.

Po eni strani je Hmeljakovo besedilo ustvarjeno izključno za ta projekt in nastaja vzporedno z zvočnim gradivom, obenem pa Bonin izhaja iz predpostavke, da je vsak koncert pravzaprav predstava. V trenutku javne predstavitve je namreč podvržen tisti ključni prvini – poslušalcu oziroma gledalcu, ki s svojo naključnostjo in avtonomnostjo povezuje vse, kar ga obdaja, v potencialno koherentne ideje.

Projekt v tej luči presega statičnost in upošteva tudi telo v prostoru, ki ga izvaja, ter daje posledično fokus trem medijem: zvoku, besedi in gibu, so še zapisali pri zavodu Sploh.

Projekt Gimnastika ne/smisla II je nastajal januarja lani v prostorih Stare mestne elektrarne kot umetniški laboratorij v produkciji zavoda Sploh in partnerja, zavoda Bunker. Pod dramaturgijo koncertne predstave se podpisujejo Bonin, Hmeljak in Marko Čeh. Soavtorji in izvajalci so še Irena Z. Tomažin (glas) ter Špela Mastnak, Lola Mlačnik, Jože Bogolin, Jan Čibej, Simon Klavžar in Luka Poljanec (tolkala).