70. leta preteklega stoletja so bila izjemno plodna na področju eksperimentalne umetnosti, zaradi splošne stereotipne naklonjenosti 80. letom pa so ostala zapostavljena, je na spletni strani Galerije P74 zapisal Tadej Pogačar.

Razstavo Prijatelji bodo prijatelji uvajajo z deli predstavnikov kontrakulture 60. in zgodnjih 70. let. Kontrakulturo razumejo kot koncept, ki se identificira z mladinsko subkulturo bitnikov in hipijev in jo zaznamuje kritičen odnos do norm modernosti, anarhizem, antiinstitucionalizem, neodadaizem ipd. Izbrani avtorji so znanilci novih kulturnih in socialnih praks, ki so v družbi povzročile pomembne premike.

Pesnik in filozof Aleš Kermauner je eden ključnih avtorjev zgodnjih 60. let. Njegovo delo tematizira odtujenost potrošne družbe in je odigralo osrednjo vlogo pri ohojevskem razvoju in usmeritvi. Nezgrešljiva je njegova afiniteta do reistične prakse, saj je uporabil podobno metodo odtiskovanja objektov (vilic, žebljev, vrvi, uličnih pokrovov) kot Marko Pogačnik.

Neoavantgardni glasbenik in pesnik Ivan Volarič - Feo je imel prvi javni nastop leta 1971 na literarnem večeru v Menzi v Študentskem naselju. Med letoma 1971 in 1974 je bil urednik in pisec za študentsko glasilo Tribuna in revijo Problemi. Bil je kulturni urednik v reviji Mladina in stalni sodelavec Radia Študent. Sodeloval je s številnimi glasbenimi skupinami, bil boter imena skupine Buldožer, soavtor njihove prve naslovnice in za kratek čas njihov član. Leta 1975 je založba Škuc izdala njegov prvenec Desperado Tonic Water.

Matjaž Hanžek, predstavnik domače neoavantgarde, je ustvaril najobsežnejši in najbolj raznolik opus konkretne in vizualne poezije v Sloveniji. Njegovo delovanje v 70. letih zaznamuje raznoliko in odprto eksperimentiranje, ki se je sčasoma širilo v projekte in sisteme.

Ena osrednjih osebnosti celjske alternative je Dalibor Bori Zupančič. Subkulturno dogajanje 70. let v Celju zaznamujejo samonikle umetniške prakse, ki so bile kritične do mainstream kulturne produkcije, do institucionalnega aparata in državne ideologije. Dominantne umetnostne ustanove teh umetniških praks niso zaznavale kot umetnost.

Razstavo Draga Dellabernardine v Domu kulture v Postojni leta 1969 je Braco Rotar v reviji Problemi ocenil kot prvo uspešno realizacijo pop arta v Sloveniji. Dellabernardina seveda nikoli ni bil uvrščen na razstavo pop arta, ne tedaj ne pozneje. Projekt kolekcije čevljev, ki je bil razstavljen v reviji Rok 2 Bore Ćosića, kaže tipiziran, vsakdanji predmet kot del širše zbirke, poleg katerega je fotografiran tudi sam avtor, je mogoče prebrati na spletni strani Galerije P74.

Ljubljansko društvo Forum je od sredine 80. let delovalo v Študentskem naselju. Forum je bil najpomembnejša organizacija pri promociji in prezentaciji neodvisne kulture na področjih vizualne umetnosti, alternativnega gledališča in glasbe. Njihova Menza v Rožni dolini je bila pomembno kulturno središče z razstavami, koncerti, literarnimi večeri, filmskimi projekcijami, predavanji, simpoziji, okroglimi mizami. Društvo se je konec 70. let preoblikovalo v Zvezo društev Forum. Leta 1981 se je ŠKD Forum združil s Študentskim kulturnim centrom (ŠKUC) in dobil naziv ŠKUC-Forum, je še zapisal Pogačar.

Predogled razstave je napovedan 8. aprila med 18. in 20. uro.