Roman Narcis in Zlatoust nemškega pisatelja Hermanna Hesseja sodi med klasična dela svetovne književnosti in skoraj sto let po svojem nastanku kljub umestitvi v srednjeveški milje še vedno deluje neverjetno sodobno. V njem, kot tudi sicer v večini svojih del, pisatelj prek dveh glavnih junakov išče pot k samemu sebi, pri tem vsakega od njiju pošlje po povsem drugačni življenjski poti.

Narcis, sprva goreč in nadarjen katoliški učenec, pozneje pa celo samostanski opat, predstavlja apolinično stran Nietzschejeve teorije o dvopolni umetnosti, njegov najboljši oziroma pravzaprav kar edini prijatelj Zlatoust pa je s svojim "joi de vivre" tipičen predstavnik dionizične. Prvega ženejo logika, razum in odrekanje, to je Jung pripisoval moškemu umu, drugega neukrotljiva naravna intuicija, ki naj bi bila bolj ženski princip, čeprav jo prek svoje umetnosti – Zlatoust je namreč umetnik – pozneje poskuša zajeti v formo in jo tako zajeziti, ujeti, recimo maskulinizirati. Kateri princip naj bi bil boljši, torej, poenostavljeno rečeno, srečnejši, je težko soditi in tako Hesse kot tudi režiser odlične filmske adaptacije Stefan Ruzowitzky to odločitev prepuščata svojim bralcem oziroma gledalcem.

V filmu, ki v časovni in prostorski umestitvi precej zvesto prenaša srednjeveško romaneskno zgodbo na veliko platno, sosledje dogodkov pa zaradi filmsko zanimivejšega dramaturškega loka iz linearnega preoblikuje v preskakovanje med sedanjim in preteklim dogajanjem, tudi ni eksplicitno prikazan ljubezenski odnos med glavnima junakoma.

Razen dveh hipnih, a pomensko izredno močnih dotikov med Narcisom in Zlatoustom ni tako rekoč nobenega telesnega stika, nobenega konkretnega izkazovanja ljubezni, še manj kakšnih bolj neposredno izrečenih besed. A kljub temu ima gledalec občutek, da je priča veliki ljubezenski zgodbi, ki živi in se čisto samosvoje uresničuje prav skozi tisto ozko presečišče dionizičnega in apoliničnega, ki ga v skopo odmerjenem skupnem času lahko prepoznavata le glavna junaka.

Film Narcis in Zlatoust se v zgodovino umetnosti najbrž ne bo zapisal tako močno, kot se je istoimenski roman, vendar pa s čudovito fotografijo, dosledno kostumografijo, dobro glasbeno spremljavo ter predvsem z zelo posrečeno izbiro glavnih igralcev – resnobno nežnega Sabina Tambree in življenjsko prekipevajočega Jannisa Niewöhnerja – svoji literarni predlogi nikakor ne dela prav nobene krivice. Še več, vzbuja celo osveženo zanimanje zanjo.

Iz oddaje Gremo v kino.