Predvsem pa film analizira poznejše politično kolesje, ki je poskrbelo, da za smrt Grzegorza Przemyka še do danes ni odgovarjal nihče od odgovornih.

Grzegorzu in njegovemu prijatelju Jurku ob praznovanju mature v središču Varšave pot prekriža policija. Ko ju ta prosi za osebni izkaznici, Grzegorz, ki se kot sin opozicijske aktivistke in pesnice Barbare Sadowske dobro zaveda dejstva, da po dveh letih vojnega stanja tovrstna identifikacija ni več obvezujoča, to zavrne. Policija fanta strpa v kombi in ju odpelje na postajo, na kateri se na Grzegorza spravijo s pendreki in pestmi. Po navodilu enega od prisotnih udarce usmerjajo v trebuh, "da ne bi pustili sledi". Pozneje ga namesto v bolnišnico odpeljejo na psihiatrični oddelek, kmalu zatem pa, ker ni dobil takojšnje primerne zdravniške oskrbe, zaradi notranjih krvavitev umre.

Film se od opisanega izhodiščnega dogodka osredotoča na prijatelja Jurka. Ta kot glavna priča predstavlja moralno os filma, ki vztraja pri resnici kljub vojski pravosodnih uradnikov, politikov in pripadnikov tajne službe, ki se, potem ko vest o policijskem umoru doseže zahodne medije, združijo v cilju, da Jurka diskreditirajo, dogodek pa prikažejo kot nesrečo.

Na osebni ravni se v filmu vzpostavi izrazita dihotomija med varšavskim domom Grzegorzeve liberalne mame Barbare, pripadnice opozicijske inteligence, katere dom je slikan kot nekakšen vedno odprt politični salon, ter Jurkovim tradicionalnim domom na periferiji in njegovimi konservativnimi starši. Medtem ko tajna služba skuša razkriti morebitne neprimerne odnose liberalne Barbare z Jurkom, si na drugi strani precej uspešno prizadevajo njegove starše obrniti proti njemu.

Čeprav je jasen režiserjev namen, da prikaže vdor avtoritarne politike v zasebno, celo družinsko življenje, se omenjeni družinski okolji zdita premočno oprti na strogo odmerjenih plastičnih lastnostih, ki jim umanjka nians. Podobno se film loteva tudi prikaza politično-birokratskega ustroja, ki razkriva procedure policije, pa tajne službe, pravosodja, celo takratnega poljskega komunističnega političnega vrha. Film tako s scenografijo kot kostumografijo izjemno slika zatohlo ozračje pisarn in uradov, ki snujejo za njih potrebne manipulacije, pa vendar karakterizacije posamičnih likov prepogosto preidejo v karikaturne.

Film Ne puščaj sledi, ki traja kar dve uri in štirideset minut, zaradi razdrobljenosti na različne pripovedne ravni v drugi polovici deluje scenaristično okorno. Nasičenost s podrobnostmi, ki jih je režiser v film umestil zaradi natančnega zgodovinskega popisa, prav tako ne deluje filmu v prid. Pogosto namreč odpira vprašanja, na katera v filmu ne dobimo odgovora, saj za to ni več časa. Ob tem dobimo vtis, da bi glede na količino zgodovinskega gradiva in različnih ravni, ki jih je nedvomno vredno raziskati, tovrstna pripoved morda lahko bolje zaživela v obliki miniserije.

Iz oddaje Gremo v kino.