Dogajanje je postavljeno v leto 1759, v majhno vasico v pokrajini Suffolk, kjer porota dvanajstih žena odloča o življenju in smrti Sally Poppy, ki je obtožena, da je ob pomoči svojega ljubimca umorila enajstletnega otroka. Po besedah ravnateljice SNG-ja Drama Ljubljana Vesne Jurca Tadel je presunljivo, "kako se vsi odnosi, ki se razgaljajo, izkazujejo kot še kako aktualni, zlasti glede položaja žensk".

"Na besedilo lahko gledamo kot na neke vrste ženski pendant znamenitega hollywoodskega filma Dvanajst jeznih mož, v katerem se porotniki soočajo s svojo moralo in vrednotami, te pa so v našem primeru izrazito zaznamovane z novodobnimi feminističnimi parametri. Morala in vrednote porotnic so namreč opredeljene z njihovim razrednim položajem, ki je brutalno izražen z njihovo telesnostjo: koliko otrok so rodile, kolikokrat so splavile, kaj delajo za preživetje in kakšen je njihov odnos do spolnosti (ta morala se neprestano obliva s telesnimi sokovi – urinom, mlekom in krvjo)," je o predstavi zapisal režiser.

Igralka Maruša Majer, ki nastopa v vlogi obtoženke, je povedala, da jo je besedilo že ob prvem branju popolnoma prevzelo. Študij je opisala kot zelo zahteven, ker ima njen lik "toliko težkih stvari na pladnju". Nataša Barbara Gračner, ki igra eno od porotnic, pa je med drugim povedala, da jo je igra spremenila kot ustvarjalko in kot človeka ter da je med študijem spoznala, da je temo feminizma treba nagovarjati zelo močno, "da se žensko včasih sliši le, če kriči".

Kako je naslov The Welkin postal Nebesje?
Prevajalka Tina Mahkota je naslov igre označila kot vznemirljiv, na slovensko besedo nebesje je, kot je povedala, naletela po dolgem iskanju. Dramatičarka, ki piše zelo raznoliko, je tokrat želela poustvariti zgodovinsko jezikovno pokrajino obdobja, v katero je postavila svojo igro. Hkrati, ker je v središču žensko telo, vsake toliko "kot z udarcem v trebuh" preseneti s sodobnim z jezikom, ki je lahko celo nižje lege, tudi vulgaren.

Dramaturg Milan Ramšak Marković je besedilo Lucy Kirkwood označil kot fenomenalno in prevod kot odličen. Pri konceptu uprizoritve so se naslonili na to, kar ima besedilo v sebi; na vprašanje, zakaj to besedilo danes in zakaj se je britanska dramatičarka odločila, da ga napiše. Odgovor, ki ga ponujajo, je, da se je v času, ki ga je opisala avtorica, začel neki proces, katerega koncu smo priča. Če je ona pisala o rojstvu buržujske kulture, mi danes opazujemo njeno dekadentno fazo.

Režiser Sebastijan Horvat je povedal, da so z ekipo šli skozi vznemirljiv ustvarjalni proces, ki na prvi pogled deluje klasično dramski, ki pa po njegovem mnenju tako na idejni kot estetski ravni odpira pomembne razpoke tako dramskega gledališča kot političnega sveta, v katerem živimo danes. Kot se dramskost samega materiala na neki način z zelo subtilnimi intervencijami razpira ali trga, se skozi razpoke razkriva tudi političnost časa, v katerem živimo.

Kot je še povedal, se je prek besedila naučil nekaj bistvenih postavk o tem, kaj je feminizem – boj za radikalno emancipacijo. "Feminizma brez razrednega boja ni. To je emancipacija na vseh področjih, ne le na področju spolnih politik in identitet," je povedal.

Lektor Arko je povedal, da je govor razplasten od zbornega do pogovornega, in čeprav se igra dogaja na angleškem podeželju, se niso odločili za narečja. Ker v igri nastopa dvanajst porotnic in obtoženka, ki večinoma govorijo druga čez drugo, pa je bilo treba določiti, kaj mora vendarle priti do izraza, je še pojasnil.

V predstavi poleg Maruše Majer in Nataše Barbare Gračner nastopijo še Saša Pavček, Silva Čušin, Sabina Kogovšek, Iva Babić, Vanja Plut, Pia Zemljič, Nina Ivanišin, Eva Jesenovec, Maša Derganc, Zvezdana Mlakar, Mina Švajger k. g., Igor Samobor in Nejc Cijan Garlatti.

Scenograf je Igor Vasiljev, kostumografka Belinda Radulović, skladatelj Drago Ivanuša, oblikovalec svetlobe Aleksandar Čavlek.