Znova se srečata šele po letu dni na Karibih, kjer skupni prijatelji organizirajo poroko. Med dekliščino se ženski del ekipe odpravi na osamljene otočke, kjer naj bi se Meg in Kayla znova zbližali, a po vrsti zapletov ob vrnitvi doživijo brodolom in skupina deklet se znajde v oceanu, kjer bližnje srečanje z morskim psom ni nič neobičajnega.

Britanska srhljivka Nekaj je v vodi je celovečerni prvenec Hayley Easton Street, ki se je kalila na področju vizualnih učinkov. Kljub temu da ga odlikuje nekaj zanimivih morskih prizorov in da je snemanje na vodi vedno izjemen tehnično-logističen izziv, pa je celoten vtis bližje nizkoproračunski B-produkciji, ki večinoma sledi znanim obrazcem.

Temeljna težava je seveda v tem, da je Steven Spielberg s svojim v mnogih pogledih prelomnim Žrelom iz leta 1975 postavil tako rekoč nedosegljive standarde. Tam je vse težave reševal s karakterizacijo in s hitchcockovskim filmskim jezikom oziroma elipsami in grozo, ki je bolj sugerirana kot vidna. Z njegovim filmom pa nehote primerjamo vse naslednike s podobno zasnovo. Kot zanimivost velja omeniti, da je v tem žanru začel svojo kariero tudi James Cameron – s filmom Piranha 2 z začetka 80. let, ki pa se mu je celo sam zaradi ustvarjalnih nesoglasij med produkcijo odpovedal, a je sčasoma pridobil napol kultni status.

Če se v večini teh del proti neukrotljivi sili narave oziroma prvinski grozi velikega neznanega, ki je pač že ocean sam, kaj šele s plenilci v njem, borijo pretežno moški srednjih let, je celovečerec Nekaj je v vodi obetal nekaj "drugačnega" zaradi skoraj izključno ženske ekipe pred in za kamero. A nastopajoče mladenke izkazujejo s svojim plitvim, sebičnim in izumetničenim obnašanjem ter s tako znano kombinacijo neizkušenosti in generacijskim občutkom, da jim vse pripada, takšno mero antipatije, da začne gledalec že precej zgodaj "navijati" za morskega psa. Je v tem morda kakšno sporočilo, recimo o toksični moškosti?

Film je narejen v skladu s sodobnimi "prebujenskimi" standardi – v njem enakopravno nastopajo predstavnice različnih ras, razredov in spolnih usmeritev. Fabulativni lok različnih žanrov od melodrame prek komedije do srhljivke je skozi stoletja zapovedoval, da naj se zgodba prek vseh zapletov – stari Grki bi temu rekli peripeteia – konča s konstrukcijo heteroseksualnega para, ki na nezavedni ravni deluje kot napoved nadaljevanja človeštva. Nobeno presenečenje ni, da tokrat v skladu z duhom časa pač preživi "drugačen" par ...

Iz oddaje Gremo v kino.