Druga sezona nadaljevanke prinaša kar dve kriminalni štreni v enem: neposredno po treh epizodah Leninovega parka od 30. januarja naprej sledijo še tri epizode z naslovom Dolina rož. Tridelni miniseriji sta ekranizacija drugega in tretjega kriminalnega romana iz knjižne serije Tadeja Goloba.

Sorodna novica Taras Birsa se vrača. Kaj ostane od "podalpskega noirja", ko se staja sneg?

Ljubitelji Golobovih kriminalk tako ali tako že vedo, da Dolina rož dogajanje nadaljuje skoraj točno tam, kjer se Leninov park konča, le da se bomo iz skandinavsko obarvanega, zasneženega Bohinja preselili v poletno Ljubljano sredi najhujšega vročinskega vala. Golob je po uspehu Jezera v drugi roman vključil nekaj več družbenopolitičnega komentarja; zanimajo ga novodobne inkarnacije fašizma ter problematika brezdomstva in tajkunstva. Poleg tega bomo seveda nadaljevali tudi štreno osebnih kriz in skrite romance med protagonistoma, ki se je začela v Jezeru.

Tudi tokrat sta pod serijo podpisana režiserja Klemen Dvornik in Matevž Luzar, le da sta bili njuni vlogi v drugi sezoni malo drugače razmejeni: Dvornik je režiral Leninov park, Luzar pa pod Dolino rož.

Sorodna novica Tadej Golob: Umor je v teh geografskih širinah zelo osebna, intimna zadeva

Glavnim igralcem iz prve sezone, Sebastianu Cavazzi, Niki Rozman, Mateju Pucu in Gregorju Čušinu, so se v Leninovem parku v stranskih vlogah pridružili Radko Polič, Silva Čušin, Marijana Brecelj, Blaž Dolenc in Nejc Cijan Garlatti.

Naslednji trije tedni bodo pokazali, ali lahko Leninov park ponovi uspeh Jezera, ki ga je ob prvem predvajanju spremljalo 25 odstotkov vseh gledalcev televizije. Direktor fotografije je bil tokrat Vladan Janković, ki v urbani kulisi parka sredi Ljubljane sledi "psevdodokumentarni, lockdown estetiki", kot se je izrazil Dvornik. O sami dogajalni lokaciji pa Golob pred nekaj leti takole: "To je obskuren ljubljanski park, ki ga večina še vedno pozna kot Argentinski ali Leninov park. Danes se imenuje Park slovenske reformacije, vmes je bil še park Ajdovščina. To, da en majhen kos zelenja štirikrat preimenuješ, kaže na travmo ljubega naroda."

Pred nedeljsko premiero smo se pogovarjali z Niko Rozman, ki v seriji igra kriminalistko Tino Lanc, nič več novinko v Tarasovi ekipi. Njena vloga je novih treh epizodah večja in oprijemljivejša kot v prejšnji sezoni, ljubezenski trikotnik, v katerega se je zapletla Tina, pa je čustveno gonilo serije.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Predlani se je šest tednov zdelo, da vsa Slovenija gleda Jezero. Vsakdo je imel svoje mnenje, ljudje so bili tudi zelo osredotočeni na iskanje morebitnih pomanjkljivosti. Ste bili hvaležni, da serija ni ostala neopažena, ali pa je bilo to tudi svojevrstno breme?

Serijo smo snemali po predlogi zelo uspešne knjige, tako da je bil od samega začetka prisoten določen pritisk, ali nam bo uspelo doseči priljubljenost romana. Vsi smo se zavedali, da je nehvaležno ekranizirati nekaj, kar si je verjetno vsak bralec predstavljal na svoj način. Na snemanju Jezera smo kot ekipa odlično funkcionirali, tako da sem bila glede materiala lahko samozavestna: v okolju, v katerem je delo potekalo dobro, bo tudi rezultat najbrž zadovoljujoč. Zato me različne kritike niso zelo prizadele; vedela sem, koliko truda smo vložili in koliko smo iztržili iz danih okoliščin.

Ste pozorno spremljali odzive? Se morda kdaj kritike izkažejo za koristne (na primer pri delu v drugi sezoni) ali pa umetniški proces vendarle ni odvisen od šuma na Twitterju in od kolumn?

Na začetku kariere mi je kritika bolj prišla do živega ali me celo prizadela, zdaj pa se ne oziram več na vsa mnenja. Niti do mene ne pridejo vsa. Pomembni so mi mnenja in kritike določenih ljudi v mojem življenju, ki jih cenim, tudi določenih strokovnjakov. Pomirjena sem s tem, da vseh ljudi nikoli ne moreš zadovoljiti.

Vas je že kdaj kdo na cesti ogovoril kot Tino?

V Sloveniji slava pomeni bolj to, da se ti kdo lepo nasmehne ali pa morda za hrbtom slišiš "O, to je bila pa Tina iz Jezera." Če so se obrnili name, je bilo to samo s prijazno čestitko.

V zadnjem desetletju so TV-serije prevzele primat v popkulturi. Katere serije kampanjsko požirate kot gledalka? Ali pa so vam še vedno ljubši filmi? Kakšna pa je vaša preferenca, če vas vprašam kot igralko?

Nisem ravno hvaležna sogovornica za debate o serijah, ker jih gledam veliko premalo; tudi televizije, na primer, ne gledam. Praviloma si kaj ogledam samo po priporočilu ali pa kot referenco za kako vlogo, ki jo pripravljam. Kar zadeva avdiovizualne umetnosti, grem še vedno najraje v kino. Na festivalih poskušam spremljati filme, ki niso v angleščini: iranski film mi je na primer zelo pri srcu.

V Sloveniji igralci nimamo ravno priložnosti, da bi ogromno izbirali, ali bomo nastopali v filmih ali v serijah. Hvaležna sem za vsako priložnost, da sem lahko pred kamero. V resnici raje ne bi izbirala, kaj mi je ljubše. Ampak tako obširen razvoj lika, kot si ga lahko privoščim v zdaj že dveh sezonah serije, bi težko dobila kje drugje. Krasno se mi zdi, da sem se lahko po dveh letih, ko so se določeni vtisi utrdili in so okoliščine malo drugačne, znova vrnila k isti vlogi.

Sorodna novica Tadej Golob: "V megleni Ljubljani je veliko lažje pisati, ker nimam občutka, da kaj zamujam"

Kako pa se je bilo vrniti k Tini Lanc? Je bilo po dveh letih lahko zdrsniti nazaj v njeno kožo? Ali pa ste potrebovali čas, da ste se spet navadili na njen način dojemanja sveta, na njeno dinamiko?

V resnici sem mislila, da bo težje, da bom morala počasi stopati nazaj v njene čevlje. Ampak v trenutku, ko sem bila spet na snemanju s Sebastianom in z istima režiserjema, sem spet začutila lik.

Kriminalistka Tina je bila predvsem v romanu Jezero napisana precej dvodimenzionalno, kot lik, ki je uzrt samo skozi protagonistove oči. Ekranizacija je to poskusila delno popraviti – priložnost se pojavi predvsem v drugi sezoni, ko Tina prvič vodi preiskavo umora, vidimo jo tudi v prizorih iz njenega zasebnega življenja. Se vam je zdelo, da imate v Leninovem parku več manevrskega prostora kot v Jezeru, da ima vloga več "mesa"?

Res je, v Leninovem parku je bilo več materiala zame, Tina se znajde v bolj raznolikih situacijah, kar je bolj hvaležno zame kot igralko. V prvi sezoni je postavljena samo v situacije s Tarasom, tokrat pa mora navigirati še vodilno vlogo v službi, bode se s Tarasovo avtoriteto, rešuje situacijo v svojem zasebnem življenju ... Raziskovala sem lahko več plasti, kar je bilo zame seveda bolj zanimivo.

Veste o Tini še kaj več, kot je napisano v knjigah in v scenariju? Se na vlogo pripravljate tako, da razdelate celo preteklost določenega lika?

Odvisno od situacije, kar koli mi pač pomaga. Včasih je koristno razmišljati tudi o takih podrobnostih, kot je na primer to, kakšno glasbo posluša Tina. Najpomembneje pa je razumeti sâmo situacijo, v kateri se lik znajde. Če jo razumemo vsi – igralci, režiser, snemalec – jo znamo pripeljati v življenje, in v tako situacijo lahko gledalec vnese svojo lastno vsebino. V resnici tudi gledalec ve več od tega, kar je zapisano v knjigi, več od mene.

Ima igralec veliko možnost sodelovanja pri kreativnih odločitvah?

Seveda jo ima. Scenarij je samo predloga, ki zaživi šele z igralci in na lokaciji. Velikokrat kaj spremenimo, če je le v skladu z odnosom med liki, ki smo ga razdelali že na vajah.

Tina na policijski postaji trči ob določena pričakovanja v zvezi s svojo starostjo in spolom, tudi na pokroviteljski odnos. Kako se spopade s seksizmom na delovnem mestu? Zdi se mi, da raje odgovori z dejanji kot pa z besedami.

Dobro ste jo prebrali, to jemljem kot kompliment. Problema šovinizma oz. mačizma nisem želela postavljati v ospredje. Zdelo se mi je, da Tina ni oseba, ki bi te stvari verbalizirala, raje se odzove s svojo držo, odnosom – s tem, da se na določene stvari sploh ne ozira. S tem, ko sem izbirala, katere vrednote so za lik Tine pomembne, so burne reakcije preprosto odpadle. Škoda se ji zdi temu posvečati energijo. Ne ukvarja se toliko s tem, kakšna pričakovanja ima od nje okolica, ker je sama precej ambiciozna in vso energijo vlaga v uresničevanje svojih ciljev.

Kako dojemate odnos med Tarasom in Tino? Če je šlo na začetku predvsem za telesno privlačnost, pa se zdaj odnos poglablja, čeprav se temu še upirata. Zakaj Tino sploh vleče k Tarasu? Konec koncev je višji kriminalistični inšpektor precej ljudomrzen, zaprt vase, skrb vzbujajoči so tudi njegovi izpadi agresije. Kako sta s Sebastianom Cavazzo opredelila to dinamiko?

Ne vem, če bi to razlagala (Smeh.) Pri tem vprašanju rada ostajam skrivnostna, ker se mi zdi bolje, da določene stvari ostanejo odprte za interpretacijo gledalca. V drugi sezoni se tudi veliko zgodi, ne bi rada razkrila preveč, ker ne gre samo za stvari, ki jih je vsak lahko prebral že v romanu. Mislim, da sva se s Sebastianom odnosa lotila malo drugače kot v prvi sezoni.

Ste se kdaj bali, da bo Tina gledalcu antipačen lik? Vemo, da družba za prešuštvo raje okrivi "drugo žensko" kot pa poročenega moškega. Ali pa za take vrednostne sodbe v ustvarjalnem procesu ni prostora?

Ne, s temi sodbami se ne ukvarjam. Se mi pa zdi super, če bi gledalci sebe vprašali, zakaj določene stvari obsojajo, in morda dobili odrivno točko za razmislek o sebi. Ko se igralec ukvarja s svojim likom, se mu poskuša približati in razumeti njegove vrednote, imeti empatijo do njega. V trenutku, ko imam empatijo, pa vzpostavim tudi odnos do gledalca in morda vplivam na način, kako jo vidi.

Kaj je bil tokrat najzahtevnejši del samega snemanja? Po prvi sezoni bi najbrž odgovorili, da neprijazne zimske razmere. Je bil tokrat to akcijski prizor v tretji epizodi?

Mraz v prvi sezoni je bil naporen, ampak tudi vročina v ljubljanski sopari je bila! Sredi dneva smo snemali v betonskem okolju, ni bilo najlažje. Drugi faktor je bilo seveda to, da je bila epidemija že v razmahu, mi pa smo se gnetli v majhnem stanovanju, na kupu je bilo lahko tudi 30 ljudi. Seveda imaš v zadnjem delu možganov tudi misel: Upam, da bomo vsi prišli iz tega zdravi. Tu je bil še neverjetno naporen tempo dela, kakršnega narekuje finančni okvir. Hiteli smo.

Serija ima, tako kot že v prejšnji sezoni, dva režiserja, a če sta Klemen Dvornik in Matevž Luzar v Jezeru stremela k enotnemu estetskemu profilu serije, sta si zdaj razdelila projekta: Leninov park je režiral Dvornik, Dolino rož Luzar, vsak s svojim direktorjem fotografije. V čem je bil za vas ta proces dela drugačen kot v prvi sezoni?

Gotovo se je malce poznala razlika med projektoma, že po energiji – vsak režiser ima pač svoj način razumevanja in podajanja zgodbe. A ker smo prvo sezono delali skupaj in tudi za drugo vaje opravili skupaj, se je ohranil občutek, da smo na skupni ladji. Imata pa tudi knjigi, po katerih smo snemali, med seboj zelo različni dinamiki in to bi se občutilo tudi, če bi vse epizode režiral isti človek. Veliko več dela sem imela za Leninov park kot za Dolino rož, ker imam v tej zgodbi večjo vlogo. Sploh pa serije še nisem videla in verjetno se je v postprodukciji zgodilo še marsikaj. Zelo me zanima, kako bo videti na koncu.

Švedsko občinstvo vas bo lahko v letošnjem letu gledalo v drugi sezoni vohunskega trilerja Hamilton, ki je s prvo sezono vzbudil precej pozornosti. Kako je videti delo pri dejanskem "skandinavskem noirju", žanru, ki je tako zelo vplival na cel svet?

Mislim, da lahko primerjam samo produkcijska sredstva: na Švedskem so sredstva veliko večja in za delo je na razpolago več časa. V spoprijemanju z materialom ne vidim bistvene razlike. Žal pa vsebinskih podrobnosti o tem projektu ne smem razkrivati, dokler ne doživi premiere. Tako da o tem morda več kdaj pozneje.

Je kariera v tujini za vas pomemben cilj? So igralci iz naše regije, kar se tiče vlog, obsojeni na vzhodnoevropske stereotipe, ali pa se tudi to že spreminja?

Mislim, da se določeni stereotipi razblinjajo, ampak že zaradi jezikovne pregrade ne morejo dokončno izginiti. Če brez kakršnega koli naglasa govoriš nemško ali angleško, se morda odpre več vrat, z našim slovanskim naglasom pa ostajamo v določenem rangu. Občasno se udeležujem avdicij v tujini, zato imam vedno pripravljen kakšen material, s katerim se lahko predstavim. V Sloveniji ni čisto tako, ker se vsi med seboj poznamo, kjer pride režiser morda pogledat še tvojo predstavo v gledališču. Pomembno se mi zdi, da sem nekje na zemljevidu, in če se pojavi priložnost, jo z veseljem zagrabim.

Po končanem študiju ste se zaposlili v Mestnem gledališču, nato v mariborski Drami, zdaj pa ste že nekaj let svobodnjakinja. Kako to, da ste se odpovedali varnosti institucionalnega teatra? Vas je privlačila eksperimentalnost neodvisne gledališke scene, ali pa svoboda za sprejemanje filmskih in televizijskih projektov?

Ko si enkrat zaposlen v gledališču, imaš – če si polno zaseden – veliko premalo časa, da bi se lahko loteval drugih projektov, še posebej, če hočeš nastopati pred kamero. V določenem trenutku sem dojela, da bom vse stvari, ki bi jih v življenju rada počela, težko uskladila z redno službo. Pravi trenutek je bil, da poskusim. Puščam pa si vsa vrata odprta. Všeč mi je, da sem imela takoj po študiju izkušnjo dela v gledališču, ogromno sem se naučila, in tudi to, da sem delala v več kot eni gledališki hiši, je bilo dobro. Trenutno sem v obdobju, ko hočem delati čim več različnih projektov z različnimi ljudmi. Rada imam nadzor nad svojim urnikom – ko se pojavi nek projekt, ki me res zanima, je to lahko moja prioriteta.

Si kdaj predstavljate, kaj bi bilo, če bi na razpotju ubrali drugo pot?

Ne, ker se mi zdi, da sem trenutno na najboljšem mestu, kar sem lahko. Takoj, ko se nekje ne počutim dobro, začnem tipati in razmišljati, kaj mi ne ustreza. V gledališču sem dobila ogromno fantastičnih priložnosti, je pa res, da je ena od posledic literarne tradicije klasičnega teatra tudi to, da so si ženske vloge do neke mere podobne – še posebej v luči spreminjajočega se pogleda na žensko v naši družbi. Včasih se hitro zataknemo v preteklosti, v nekem trenutku sem imela občutek, da premalo preizprašujemo stereotipne kategorije.

Stransko vlogo ste imeli tudi v komediji Prasica, slabšalni izraz za žensko. Je bilo delo pod taktirko Tijane Zinajić tako zabavno, kot se zdi, da je bilo? S strinjate z ceno, da je slovenski film po ustvarjalni plati trenutno v dobri formi?

Strinjam se. Bil bi pa še v boljši, če bi dobil večjo podporo s strani države. V Prasici sem imela manjšo vlogo, a sem navdušena, da sem lahko sodelovala – film se mi zdi krasen dokaz, da je slovenski film lahko ljubljenec publike, da je lahko generacijski, zabaven, inteligenten, umetniški in da je sposoben zvabiti ljudi v kino.

Bili ste med ustanovnimi člani Društva slovenskih avdiovizualnih igralcev, ki se zavzema za izboljševanje pogojev za delo in položaj avdiovizualnega sektorja. So vas presenetili prvi izsledki ankete društva o spolnem nadlegovanju? Več kot 60 odstotkov anketiranih ima izkušnjo s spolnim nadlegovanjem. Večina oseb svoje izkušnje spolnega nasilja ni prijavila iz strahu pred ožigosanjem ali zaradi nezaupanja v učinkovitost sistema. Je tak odstotek v skaldu z vašo doživeto izkušnjo?

Do neke mere, čeprav me je visok odstotek vseeno presenetil. Z anketo smo poskušali naš ceh in posledično širšo družbo ozavestiti o tem, kako hitro lahko z besedami in dejanji, s svojim odnosom in ignoranco do njihovih meja druge ljudi spravljamo v zadrego ali jih užalimo. Pokazalo se je, da je to pogosto povezano s položajem moči in zlorabo položaja. Mnogi se niti ne zavedajo, da to počnejo. Namen ankete je bil sprožiti razpravo, na podlagi katere se lahko začnejo spremembe v družbi, predvsem pa v našem delovnem okolju. Zavedam se, da je to dolg maraton. Vsak sebe moramo vprašati, v kakšni družbi živimo in ali se počutimo sproščene znotraj ustvarjalnih procesov. Če se ne počutiš varnega, ustvarjalni proces nima pravega pretoka.

Sem pa optimistka in verjamem, da gremo v pravo smer, čeprav bomo seveda še kdaj zabredli v kako slepo ulico. Če obstaja tema, o kateri se do zdaj nismo upali veliko pogovarjati, verjamem, da je za tem stoji močan razlog. Za nekatere je to zelo ogrožajoče, zato je tudi vsakršno javno artikuliranje jeze in postavljanje meja na novo deležno velikih kritik. Ampak jeza je tam z razlogom, da opolnomoči tistega, ki mu je bila meja prekoračena. Mislim, da se je ni treba bati. Vse velike spremembe v družbi so imele enak proces. Korakov je več; govorjenje, ozaveščanje, konflikt, argumentacija ... Naslednji pa je sprememba družbenih razmerij, tudi na zakonski ravni.

Glede na to, da šele začenjamo leto: kaj si v letu 2022 želite zase in kaj za širšo družbo?

Vedno si želim zdravja, tako dobesedno kot v družbenem smislu. Nočem, da zbolimo za boleznijo obsojanja bližnjega, nesprejemanja drugačnosti. Želim si, da bi se bolj poslušali, bolj spoštovali, se več pogovarjali in ne samo prepričevali. Da bi bilo več javne razprave, tako na državni kot na družbeni ravni. Želim si, da ne bi samo kričali, ampak da bi si argumentirano povedali stvari ter drug drugega tudi slišali. Da bi zaupali ljudem, ki imajo na strokovnih področjih določeno znanje, in jih tudi upoštevali.