Selektorjeve besede
Priznal bom skrivnost: pred lanskoletnim prvim festivalom (DA)(NE)s, sem rekel glasbenikom, naj igrajo karkoli hočejo in naj popolnoma zanemarijo komercialne skrbi ali “popularnost”. Nekaj skupin je igralo njihove "skrivne" nize, material, ki ga javno igrajo redko ali nikoli. V teku festivala smo poslušali ure glasbe, ki se ne bi nikoli pojavila na MTV-ju ali pop radiu – in vse se je zgodilo brez varnih uniform dirigentov v smokingu ali v zavetju namerno drugačnih mizanscen.
Odziv javnosti je bil odličen. Zakaj? Ker je zvenelo dobro. Ker so poslušalci pravzaprav zelo odprti za vse vrste stvari. Glasba lahko trči ob pričakovanja že vpeljanih ponavljanj in ritualov in zato zveni v teh kontekstih tuje ali smešno, toda ko pričakovanja niso vzpostavljena in ne sledimo ustaljenim glasbenim vzorcem, le s čim bi lahko glasbo obsodili? Naše življenjske izkušnje so dovolj bogate in raznolike, da lahko vzpostavijo resonančne frekvence z obsežno raznolikostjo glasbe.
Druga skrivnost je lokacija, Glavni trg, ki je prostor dogajanja. Po eni strani prostor nima vgrajenih omejitev o tem, kakšna glasba se pričakuje. Nastopi niso skriti, nastopajoči so ranljivi kot ulični glasbeniki. Tukaj ni pošastnega odra, ki bi diktiral poudarjeno obliko drame, istočasno pa je prostor velik (in akustično presenetljivo kvaliteten), tako da je glasba lahko v katerikoli skali – intimna ali bombastična. Prav tako Glavni trg gotovo ni tabula rasa. Baročni spomenik bi težko prezrli nekaj metrov od odra. Takšna dinamična lokacija deluje kot okvir za čutno dojemanje in ustvarja določena pričakovanja med občinstvom. Morda stare stavbe pravijo, "karkoli se zgodi, je v redu – tukaj smo že dolgo časa, in tukaj bomo še dolgo zatem".
Cameron Bobro
Novico je napisal uporabnik kibla