Uroš Weinberger je eden redkih predstavnikov mlajše generacije, ki svoj individualni likovni izraz gradi z uspešnim povezovanjem različnih postopkov iz zgodovine slikarstva, obenem pa svoje delo razume v smislu nazora, ki so ga vpeljale zgodovinske avantgarde in je danes med mladimi prevladujoč; namreč, da mora umetnost rasti sredi družbene realnosti, jo reflektirati, kritizirati in na sebi lasten, estetski način tudi spreminjati. Če se je Weinbergerjev likovni izraz dokončno izoblikoval že v slikah iz prejšnjega ciklusa, pa je njegova kritična usmerjenost stopila v ospredje šele v novejših delih, zlasti tistih iz ciklusa Human Error / Človeški faktor. Značilni postopek nastajanja Weinbergerjevih slik sestoji iz dveh komponent, ki se med samim procesom dela medsebojno prepletata in dopolnjujeta. Prva vključuje delitev slikovnega polja na več ravnin in ponovno združevanje le-teh v celoto, kar avtor dosega s kombiniranim plastenjem lazurnih in pastoznih nanosov, pri čemer dopušča, da spodnje plasti, v katerih je
ujeta svetloba in temeljna risba, ponekod presevajo čez zgornje, ponekod pa jih z zadnjim, najdebelejšim slojem barv v celoti prekrije. Pri nanosu posameznih plasti uporablja različne slikarske tehnike, od klasičnega poslikavanja in risanja z barvo do spontane gestualnosti akcijskega slikarstva, te pa pogosto dopolnjuje tudi s kolažem izrezkov – fotografij, sličic, risb – iz najrazličnejših publikacij (časopisov, revij, priročnikov ipd.), ki jih pritrdi med barvne sloje. Druga komponenta vključuje razgrinjanje podobe na večdelnih sestavih, najpogosteje v obliki horizontalno usmerjenega triptiha, kar mu omogoča manipulacijo slikovnega polja tudi širše, ne le na ravni osnovne likovne strukture. Kot navaja avtor v enem od svojih teoretskih tekstov, je kompozicija, ki nastaja skozi ta proces, zaključena v tistem trenutku, ko se z njo lahko poistoveti.
To pomeni, da v končni fazi predstavlja celoto, v kateri so ujete ne le sledi njegovega delovanja v določenem časovnem obdobju, ampak tudi sledi izražanja notranjih videnj, (pod)zavestnih psihičnih stanj, misli, občutij in doživetij iz vsakodnevnega življenja. Avtor torej skuša v osnovi izraziti in posredovati svoje življenjsko izkustvo, ki je – kot izkustvo vsakogar izmed nas – izrazito osebno, enkratno in neponovljivo, obenem pa tudi zasidrano v skupnem prostoru – času, ki ga opredeljuje tradicija, kultura, družbena razmerja ipd. Zato Weinberger v svoje slike v obliki citatov, referenc ali kolaža vnaša motive iz zgodovine razvoja človeške družbe od njenih začetkov v preteklosti do projekcij v prihodnosti. Očitno je, da te motive jemlje predvsem iz dveh konglomeratov idej, ki ju povezuje skupni cilj, tj. razkrivanje skrivnosti človeka in sveta, vendar na osnovi povsem nasprotujočih si izhodišč – religije, ki temelji na mistiki, in znanosti, ki je osnovana na empiriji. Kar prežema eno in drugo, je magičnost, ki v najširšem pomenu besede zajema skrivnost, nedoumljivost, čarobnost, lepoto, moč, obenem pa je tudi pojem, tesno povezan z umetnostjo. Eno od sporočil Weinbergerjevega slikarstva
bi torej lahko bilo, da k razkritju skrivnosti človeka in sveta nemara
najbolj prispeva prav umetniško, estetsko izkustvo.
Izbrane motive avtor na svojih platnih povezuje v celoto, ki na prvi pogled deluje tuje, iracionalno, nesmiselno, vendar je njena osnovna funkcija v tem, da znotraj gledalčeve zavesti zamaje konvencionalen sistem predstav in miselnih povezav, s tem pa tudi avtomatizirano reprodukcijo pomena.
Prostor, ki se tako razpre med razrahljanimi vezmi kulturnih paradigem, gledalca spodbudi k iskanju novih asociacij, drugačnih kontekstov in povezav, to pa omogoči tudi nastajanje novih pomenov. Izgubljeni smisel se torej nahaja izven upodobljenega, v prostoru nevidne komunikacije med umetniškim delom, avtorjem in gledalcem.
Slike Uroša Weinbergerja so torej vsaj toliko, kot so izpovedne, tudi družbeno kritične, saj gledalca spodbujajo, da skozi proces nenehnega iskanja smisla razvija alternativne interpretacije družbene resničnosti in s tem tudi aktiven odnos ter čut odgovornosti. To, v osnovi etično komponento svojega slikarstva, Weinberger še dodatno poudarja z atmosfero katastrofe in apokaliptičnosti, ki prežema tako njegove starejše slike, denimo Judgement Day ali New Jeruzalem, kot novejšo In the Bubble – kot bi hotel reči, da je v skrivnost človeštva in sveta neizogibno vpisan tudi njegov tragični konec. A vendarle, vera v možnost happy-enda vseeno obstaja. Human Error / Človeški faktor, kot sugerira naslov novega ciklusa, je navsezadnje vselej napaka posameznika.
Mojca Grmek, likovna kritičarka
Galerija Ars Sacra in Nadškofija Maribor vabita 13. novembra ob 18. uri na otvoritev likovne razstave Človeški faktor magistra umetnosti in akademskega slikarja Uroša Weinbergerja. Razstavo bo odprl dr. Stanislav Slatinek.
Novico je napisal uporabnik jamami